Imunski sistem

Tale pandemija nas sili, da bolj aktivno razmišljamo o tem, kako bi krepili naš imunski sistem.

Jaz svoj dan začnem s sprehodom enkrat med 2h in 4h zjutraj. Če slučajno prespim to uro, je že cel kažin.

Sedaj (med razglašeno epidemijo) je moja jutranja ura še kako dobrodošla. Ven grem zgoraj brez. Včasih sem bila sama, zdaj srečujem tekače in druge sprehajalce psov. Vse zgoraj brez.

V primeru razglasitve policijske ure, jo bom vestno kršila. Moj jutranji sprehod je zgodnji, pa naj država zame (spet) naredi izjemo. Nikogar ne nadlegujem. Prav tako ne klepetam in ne objemam se z neprespanimi sprehajalci in tekači.

Prejšnji mesec sem po sprehodu šla na bazen odplavat mojo kilometr’co. Potem pa v službo. Od zaostritve razmer pred par tedni so mi dvakrat odprli in zaprli bazen, enkrat so nas vse poslali domov zaradi pretiranega razkuževanja (beri kloriranja). No, zdaj je bazen zapečaten.

Ob 4h zjutraj sem se sprehodila mimo moje najljubše kavarne. Tudi ta je zapečatena. Letni vrt ima ogromne rdeče-bele križkraž trakove. Že v petek sem se od njih poslovila, spila svojo zadnjo kavico, otroci pa so pojedli zadnje kose tortic.

Zdaj sem doma in čakam uro, da spravim moje čmrlje v pogon. Moža sem že zbudila, tako kot vsako jutro. S svojim topotanjem in jutranjim pospravljanjem stanovanja. Nekaj moram početi zdaj, ko so bazen, moj kraj za sprostitev in koriščenje odvečne energije, zaprli.

Del jutranje rutine je postalo tudi šopanje s prehranskimi dopolnili. Šopam se z D kapljicami, zalivam sebe in moje čmrlje. Sledijo omega 3, C, Cr, Mg/Zn, keliran Zn, hardcore B12, paraprotex in ocean21. Vse od Calivite.

To ni reklama! Je le podjetje, kjer dela moja mama in me z dopolnili že od nekdaj sili in nadleguje. Zdaj jo malo bolj ubogam, ker moram paziti na moj imunski sistem.

Potem grem razvozit otroke v vrtec in šolo. S kirurško masko le ob najnujnejših kontaktih, tj. ob primopredaji pred vrtcem.

Moji otroci se seveda uredijo po svoje. Pust je mimo, letos od danes dalje praznujemo Halloween vsaj 1 mesec.

Ko jih razvozim, bo treba v trgovino po špežo. Poslala bom moža, mene v trgovini ta mesec ne bodo videli! Najnujnejše lahko opravim vse preko spleta.

Moj mož se med šopingom znajde in si šal posadi še čez oči. Menda čez dobro vidi… Kaj jaz vem. Če bi bila jaz varnostnik, ga ne bi spustila noter. Kaj, če koga napade ali oropa?

V službo bom šla nabirat visoke možnosti za okužbo. Ni me strah COVID19, strah me je gripe, angine, rotavirusov ipd. Zato si bom tam skozi umivala roke z milnico in držala distanco.

Večina obravnav bom odpovedala oz. jih izvedla na daljavo. Tako delam že 5 mesecev.

Ta mesec v živo naredim 2-4 obravnave, na daljavo pa obdelam 4-6 pacientov. Pa gre, nimam se kaj pritoževati. ZZZS bo tudi zadovoljna, saj kljub 2 mesecema čakanja na delo že sedaj presegam letno kvoto.

Rok si ne razkužujem, temveč jih pridno umivam. Nihče me ne bo mogel prisiliti, da bi si roke razkuževala po vsakem stiku. Tudi rokavic in skafandra ne mislim nositi. Raje delam od doma.

Po novem nosim masko tudi v ambulanti – ker jo moram. Kljub temu mislim, da bi morala biti izjema kot so izjema vzgojitelji in učitelji prve triade. Pretežni del mojih storitev so ravno predšolski otroci in otroci iz prve triade. S tem izgovorom sem se lahko do sedaj švercala. Danes od vodstva pričakujem jasen NE.

Izogibanje nošenju maske zame ni modna muha. Prav tako se nimam za nobeno influencerko, ki bi to modno muho spodbujala! Iskreno povedano niti nisem influencer, sem samo ena podrepna muha, ki piše blog in objavlja na FB.

Pa se vrnimo k maskam. Vsakemu, ki me hoče poslušati, povem, da me maska žge v obraz. Nevrotipični si to zelo težko predstavljajo. Ker sami nimajo izkušnje, še ne pomeni, da ni res. Vsekakor to pomeni tudi, da izvajajo torturo nad mano, ko jo zahtevajo.

V službi sem po novem nonstop ZGORAJ Z. Vsak dan, ko pridem domov, norim. Vsak dan se rabim zapreti v mojo zatemnjeno sobo brez dražljajev. To mi počne maska. Po 1-2h na dan se desenzibiliziram. Gori mi koža, gorijo mi ušesa. Od razkužila, ki ga nočem uporabljati, bi mi gorele še roke.

Vse za narodov blagor. Vse za pravila družbe, za državne ukaze.

Sama pri sebi racionaliziram. To delam za svoj imunski sistem. Za državne ukaze mi je figo mar. Za narodov blagor počasi prav tako, vedno manj. A je narodu slučajno mar zame in za mojo torturo?

Ne me spet narobe razumeti… Za sočutnega sočloveka mi je še kako mar. Za moje službene otroke, njihove družine in moje sodelavce tudi. Zato nosim masko v službi.

Ni pa mi mar za zahojence, ki si pridružujejo pravico soditi o meni in o moji družini. Tiste predsodkarske ovce, ki za mano kričijo, zakaj si ne razkužujem rok in ne nosim maske na cesti.

Tem se po novem izognem z mojo nočno rekrecijo in nakupi preko spleta.

Smilijo se mi tudi ovce, ki me napadajo na FB. A res nimajo kaj drugega za početi?! Raje naj najprej pobrišejo pred svojim pragom. In le čevlje sodi naj kopitar!

Zvečer bom padla v posteljo. Za vsak slučaj z masko ob sebi. Nikoli ne veš, kakšno novost bo prinesel naslednji dan…

P. S.

Ko sem objavila tale blog, mi je telefon odletel pod posteljo. Med iskanjem sem našla zaprašene kapljice, ki menda pomagajo pri lajšanju simptomov COVID19. Ne vem, ali mi želi usoda kaj povedati, se bom danes morda okužila. Vem samo, da so to kapljice za oči, ki smo jih dajali otrokom za vneta ušesa. Kam se jih da pacientom s COVID19, nimam pojma…