Danes sem doma in ne grem ven čez dan. Psičko bom peljala na sprehod med 3h in 4h zjutraj, tako kot vsako jutro. Spreminjam se v vampirja, ki se izogiba dnevne svetlobe.
Ven jo peljem takrat, ker mi tako paše. Večinoma sem takrat sama in imam mir, pogosto z mojo M. na telefonu, kjer ona izvaja podobne nočne aktivnosti v svojih koncih.
Že dve jutri pa se dogaja, da dobim spremstvo sosedov iz naselja. Ob 4h zjutraj peljejo svoje pse na sprehod. Ne vprašam jih zakaj, izognem se jim v celem loku. Ker nimam maske, ker je združevanje prepovedano.
V muzeje, trgovine itd. že nekaj časa nisem šla. Sploh v trgovine raje pošljem moža.

Če res voda v grlo teče, grem. Z nagobčnikom, ker tako od mene zahteva moja država. Z mučilno napravo, ki me žge v obraz. Koga briga, države ne! Enkrat sem poskusila to razložiti varnostniku, mu kazala moj certifikat, da sem duševno motena in sem lahko brez maske, pa ni cedil. Zahteval je masko. Jaz sem raje odvihrala stran in robo kupila preko spleta.
Pošteno me motijo tudi prebadajoči pogledi in neprijazni komentarji, ko kašljam. Sploh zdaj, ker se je zaradi nove ogrevalne sezone moja astma zopet izrazito poslabšala (tako kot vsako ogrevalno sezono). Zdi se mi, da sem dvojno diskriminirana, najprej zaradi mask, potem zaradi kašlja.
Resno razmišljam, da bi od daned naprej hodila ven s škrlatnim znamenjem, napisom čez čelo: “Sem astmatik in aspi. Pusti me pri miru!” Verjetno tudi to ne bi zaleglo.
Napadajo me zagovorniki sistema. Dve dami sta me celo napadli, da sem jaz kriva za stanje s covidom. Ker javno povem, da ne morem nositi maske in je nočem nadeti tudi mojim otrokom. Nestrpnost je na višku, v sili spoznaš prijatelja.
V tem mesecu sem ravno zaradi mojih načel izgubila dve kolegici, kvazi prijateljici. Trmasto vztrajajo pri svojih pogledih in vrednotah, s čimer si lastijo pravico v poseganje in komentiranje mojih (zanje neprimernih) pogledov in vrednot. Let them be! Jaz sem z njimi opravila! Ko me bodo kmalu spet rabili, bom rekla le: “A-HA-HA-HA” .
Od danes dalje se ne morem več rekreirati. Moja baročna postava bo zrela za v mesnico vsak čas. Sploh pršut bo slasten 🙈🙉🙊. Zaprli so mi moj ljubi bazen. Od mene zahtevajo masko med sprehodom, tekom ipd. Zato raje ne bom izvajala nič od tega. Bom pač gnila doma, pred TV ali na družabnih omrežjih.
S prijatelji se v živo ne bom družila. Kuča posao. Prijatelje bom vsake kvatre poklicala, a to ni to! Spet bom zaprta med štirimi stenami, asocialna in vedno bolj depresivna in aspijasta.
Naši otroci bodo postopoma nehali hoditi v šolo in vrtec. V ponedeljek starejši, po krompirjevih počitnicah tudi ostali. Skupaj bomo gnili doma. Šolanje in izobraženost bo padla, naše duševno zdravje se bo spet poslabšalo, socialne veščine prav tako.
Zanimivo je, da naša družina kljub avtističnosti rabi življenje izven štirih sten. Sem mislila, da nam bo epidemija kot voda na mlin, saj smo bili od nekdaj bolj zaprta družina. Pa temu ni tako!
Kot vsi ostali trpimo zaradi omejitev in preklinjamo državo, nov svetovni red in začenjamo verjeti vsem možnim teorijam zarote.
Po eni strani se razglasitve epidemije kljub temu veselim. Da se malo odpočijem. V službi namreč šopam 120%, da vse pripravim na to spremembo. Storitve za letos imam že opravljene, lahko kar neham delati. Pa ne bom, me službene družine potrebujejo!
Že 3 mesece nastavljam vse potrebno za delo na daljavo in učenje mojih otrok na daljavo. To je moj način kopičenja zalog za hude čase. Namesto wc papirja in moke jaz kopičim gradiva za šolanje na domu. Predpriprave na epidemijo se mi bodo obrestovale, večjega šoka ob spremembi sploh ne bo!
Edini šok zame je, da po novem ne morem na sprehod in rekreacijo. Ker z masko NE grem ven. Torej, bom v zaporu. Kako me bodo spravili skozi vrata po koncu epidemije, nimam pojma. Menda takšne pridejo iskat gasilci in izrežejo zid, da gre lahko skozi. Gasilci, pripravite se!
Če ne bom prej znorela in bila hospitalizirana v Polju. Pa ne vem… A bodo sploh sprejemali nove norce zaradi epidemije? Sem pripravljena, a nikoli ne moreš biti 100% pripravljen.
Komentiraj