A sem lahko jaz jaz? 🙅‍♀️

GOSTUJOČI BLOG Dragica Bezjak

“Ali smem biti jaz, JAZ?
Smem! Odločno s pokončno držo in dostojanstvom reči:
TO SEM JAZ!
Da, TO SEM JAZ in tako hočem živeti. Zato tako živim.
Odločila sem se napisati kratko vsebino o drugačnosti, predvsem o tem, kaj se pričakuje od nas? Še huje, kaj želijo od nas, ko nam zapovedujejo kakšna so pravilna ravnanja, kakšno je pravilno vedenje, kaj je prav in kaj narobe?
Družim se z ljudmi, ki so mi všeč. No vsaj v večini je tako.
Moj prosti čas rada preživljam kar se da veselo. TO SEM JAZ! Rada se smejem, pojem, jem meni ljube dobrote, veliko berem, izjemno ljubim naravo, oblačim zame udobna, lepa oblačila.
Zelo rada grem v mesto z natančno določenim namenom. V slaščičarno. Tam mi je lepo, tako turistično se počutim. S seboj povabim meni ljube ljudi. Veliko sem bila in sem še v stiku z osebami, ki so, tako kot vsi mi drugačni. To so otroci, mladostniki, odrasli s cerebralno paralizo in MAS . Osebe z MAS bom imenovala avtisti.
Zakaj? Zato ker jih tako nazivajo, kadar o njih govorijo.
Zato ker, ko povem meni prijetno zgodbo o dečku z imenom ali deklici z imenom, na koncu ali pa že vmes dobim vprašanje ali pa že kar določeno diagnozo. » On/a je avtist ne?« Odgovorim, da to sploh ni bistveno, da zgodbo delim, ker smo se imeli lepo.
Tako, gremo v mesto. Skupaj nas je šest. Dve odrasli osebi in štirje otroci. Šal si navežemo na zapestja in se sprehajamo po mestu. Jaz gledam te srčne obraze, opazujem njihove gibe, vse je tako lepo, prijetno, veselo. Brez mask, takšni kot smo, smo.
Seveda jaz ne uspem vsakemu izmed njih takoj odgovoriti, pojasnjevati, pa se nič posebej ne sekiram. Veliko stvari nam preprosto ni v prvem planu, česar so sicer osebe z MAS vajene. Pripravljen moraš biti soočiti se z drugačnostjo in spremembami v trenutku.
Tako pač je. Tukaj ni neke posebne filozofije. V trenutku, ko smo si vzeli čas, da nam bo lepo, bomo delali to, kar je nam lepo.
To smo mi. Ne vprašajo me ali smejo biti to kar so, takšni kot so. Preprosto to so! Posedemo se okoli miz, ravnamo mize, prelagamo stole, umikamo prtičke, pepelnike, jemljemo sladkorje, ki so na mizi, vse kar je na mizah pregledamo. Potem pa pride veliko dejanje. Naročamo sladoled. Naših toliko želja težko zapiše natakarica, ki jo kljub prijaznosti vljudno prosim za strpnost. Preden predamo naročilo mine kar nekaj časa.
Pa kaj? Mi smo se šli imet fino. Mi smo si vzeli čas, da se imamo fino. Naša komunikacija je krasna. Govorimo, govorimo, govorimo, ja tudi vsi hkrati. Jaz kot starosta, pa imam zmeraj vklopljen pomožni čip, da se vse malo čekiram. Povsem zaradi varnosti. Seveda pa je čas moje družbe omejen, na drugačen način.
Ni čas, čas. Kaj želim povedati. Moje družbe ne zanima ali je minilo pet, deset, petnajst minut. Takrat, ko posameznik začuti, da napravi spremembo jo napravi. Preprosto tako je. Pa kaj sedaj? A glej ga zlomka, jaz pa ne odreagiram. Vsakih nekaj minut eden vstane, eden gre k sosednji mizi, se vrne, usede, spet tretji, mi postavlja vprašanje, isto, zmeraj isto in jaz zmeraj isto odgovorim. Seveda odreagiram na vsako spremembo, toda ne na način, ki je zapovedan večini. Ne na način, da spravljam vse v ljudem znane predalčke. Tudi ne na način, ki je poznan večini.
Ljudje okoli nas, kar glasno izražajo svoja mnenja. Pravico imajo do tega, to vem jaz in ker to vem jaz mi je lažje, veliko lažje. Pa, da ne bo pomote, to ni moja brezbrižnost. Z vso odgovornostjo sem z njimi.
Tako, postreženi smo. Tudi račun poravnam takoj, da smo potem prosti. Sladoled je na mizah, na dveh mizah. Sladoled v kornetu. Privoščimo si ga, saj med nami ni bilo nikogar, ki ne bi maral sladoleda. V tem času, počnemo ogromno stvari. Glavna stvar pa seveda je lizanje sladoleda.
Teče nam po bradi, po dlaneh, po majicah in hlačah. Po čevljih. Pravi sladoledni popoldan. Tako v razmahu časa se vstajamo, no seveda gremo. Nekdo pa ne bi šel. Pogovarjamo se, pregovarjamo se, uspemo se vsi vstati in ponovno navezati zapestja s šalom. Med našim sprehodom napravim nekaj posnetkov. Luštni smo, zaznam veselje. Imamo veliko gledalcev, ki zares začudeno zrejo v nas. Jaz sem glasna in glasni so otroci z menoj.
Ponovno naletimo na drugačnost. To se kar ponavlja. Ljudje ukalupljeni v pravila, sploh niti za trenutek ne pomislijo, da je nam lepo. Priznam so tudi ljudje, ki znajo sprejemati drugačnost. Z njimi je posebej lepo.
To je to. Težko je kadar razum ne zmore sprejeti drugačnosti, kadar nam razum postavlja meje, kadar nas razum straši. Ljudje se tako bojijo drugačnosti, da imajo osebe z MAS še dodatne težave v svetu, kjer bi moralo biti življenje enostavnejše in veliko lepše.”