“NekoÄŤ je Ĺľivel stari modri samuraj. Imel je skupino uÄŤencev, ki jih je uÄŤil modrosti in vojaških spretnosti.
Nekega dne je med usposabljanjem k njemu prišel mladi vojak, poznan po svoji grobosti in krutosti.
Njegova priljubljena taktika je bila provokacija: Ĺľalil je tekmeca, ki je tako izgubil potrpljenje, sprejel izziv, vendar je v jezi naredil napako za napako in, seveda, izgubil boj.
Tako se je zgodilo tudi tokrat: vojak je izrekel nekaj Ĺľalitev in opazoval samurajev odziv. Samuraj je mirno nadaljeval s predavanjem.
To se je še nekajkrat ponovilo. Ker se samuraj niti tretjič ni odzval, je vojak jezno odšel s predavanja.
Ostali uÄŤenci so previdno in z zanimanjem spremljali to situacijo.
Ko je vojak odšel, en od učencev ni mogel zdržati:
“Učitelj, zakaj ste tolerirali njegove napade in žalitve? Morali bi ga izzvati v boj.”
Modri samuraj je odgovoril: “Ko vam nekdo prinese darilo, vi pa ga ne sprejmete, kje bo to darilo končalo?”
“Pri svojem lastniku,” odgovorijo učenci.
“Enako velja tudi za zavist, sovraštvo, Ĺľalitve in zlobo. Vse dokler jih ne sprejmete, pripadajo osebi, ki jih je prinesla.””
Komentiraj