Grem po moč 💪👊

Ta teden sem si prvič v življenju na lastno pobudo poiskala terapevta.

V preteklosti, sploh ob koncu SŠ, sem jih vedno morala imeti po uradni dolžnosti. To je pomenilo, da jaz nisem bila zadovoljna z njimi, oni pa ne z mano.

V SŠ sva s sošolcem obiskovala iste terapevte in od njih nisva imela nič, le še nekoga več, ki nama je pamet solil.

V pogovoru z mojo fenomenalno terapevtko (vem, da to bereš, ja res si 🔝) sem ugotovila, da je bil pakt, ki sva ga s sošolcem pred 20 leti sklenila, dober in zdravilen za naju oba. Takrat sva namreč oba pustila šolo in se šolala po izpitih. Vsake toliko časa sva se slišala po telefonu ali dobila na pijači in se smejala najinim terapevtom.

Oba sva inteligentna, obiskovala sva prestižno šolo, imela dobre ocene. Oba sva bila drugačna, obema se je takrat odpeljalo. Meni po svoje njemu po svoje. A v stiski sva se našla in se podpirala.

Moja terapevtka pravi, da naju je to rešilo, zato sva preživela krizo. Zato sva ostala živa in sva danes to, kar sva.

Kot sem že rekla, sva se dobivala na pijači in režala nama neustreznim pristopom, ki sva jih bila takrat deležna na Gotski. Najina psihologinja je bila namreč stare šole. Številnim je menda pomagala, nama pa žal ne.

Na obravnavah nama je povedala, da sva pametna. Povedala nama je, da sva posebna. Jaz preveč perfekcionistična in rigidna (danes temu pravimo aspi), on preveč intenziven, celo maničen (danes temu pravimo ade hade).

Najini družini sta najine težave doživljali vsaka po svoje, kolikor sta vedeli in znali. Oba sva se izvlekla, vsak v svojem tempu in pristopu.

Ne vem, kaj je sedaj z mojim sošolcem. Upam, da je srečen. Ga vabim na obletnico, na pijačo in nostalgični pogovor, ko bo to prebral. Upam, da ne bo jezen, ker o nama pišem.

Takrat, pred 20 leti, sem se odločila, da terapija ni zame! Niti z AD, niti psihoterapija ali kar koli že podobnega.

Moja on again off again depresija me je spremljala vsa ta leta. Naslednjih 20 let sva bili dokaj kompatibilni.

Ko me je obiskala, skupaj s prijateljico, povečano anksioznostjo…

… sva se za par mesecev družili, potem spet razšli. Druženje ni bilo tako intenzivno, le prave prijatelje sem takrat odrivala in postavila na stranski tir. Zaprla sem se vase in čakala, da mine.

Zadnji 2 leti pa so mi hormoni spet ponagajali in moja prijateljica se je vrnila z velikim pokom, skupaj s kolegico in novo pridruženo članico, izgorelostjo. Slednja je poskrbela za to, da sta prvi dve dobili večjo moč in nadvladali nad mojim življenjem za 4-6 mesecev vsako leto.

Junija letos, po novi epizodi intenzivne izgorelosti in spremljajočih dam, trio adijo (depresija, anksioznost in tesnobnost), sem se zopet vzpela na konja in podala na vršace.

Tokrat bolj postopoma, ob sočasni AD terapiji. Terapiji, ki je, na moje veliko razočaranje, tokrat ne smem kar tako prekiniti in nadomestiti z naravnimi preparati (beri: CBD kaplice, čaj šentjanževke s kopelmi njivske preslice). Relaps čez cca 3-4 mesece je žal pričakovana realnost.

Nekaj pa sem se naučila v zadnjih letih oz. od zadnje epizode. Ko grem gor, se moram nazaj držati (recimo) in delegirati naloge (definitivno).

Dokler se vzpenjam in se super počutim, sem omniprezentna in izrazito učinkovita (moja draga B pravi, da sem raketa), moram vseeno iti po moč. Si poiskati strokovno pomoč, da ne bo relapsa oz. da bo manj intenziven.

Če se vrnem na moj uvod. Našla sem terapevtko, ki mi je pisana na kožo.

Terapevtko, ki dela z aspiji in razume aspije. Terapevtko, ki ni počasna in templativna (veliko psihoterapevtov je). Je dinamična, me zna pocrkljati in mi postaviti ogledalo. Obljubila mi je tudi, da me bo kdaj oku***la, konstruktivno skritizirala, ko bom to rabila.

Ugotavljam, da je točno to, kar ta trenutek rabim in nikoli nisem vedela, da to potrebujem. V vsej svoji veličini, da se bom znala ustaviti, ko bom drvela v prepad brez padala.

Zanjo sem izjemno hvaležna. Tudi za moje nove družinske člane (za mojo družino in razširjeno družino že veste, kako zelo sem hvaležna). P in M, saj vesta, da sta to vidve, moji dragi ženi (ena je službena in ena nočna)!

Da ne odplavam spet preveč… TA psihoterapija je meni pisana na kožo. Iz se je bom držala kot pijanec plota. Mogoče si jo tetoviram (če mi je že pisana na kožo). Mogoče je to moj pingvin okoli škatle, ki ga rabim.

Dragi moji izjemneži! Nič slabega ni, če greste po moč in si poiščete strokovno pomoč!