Včeraj sem z odprtimi usti poslušala intervju Zvezdane Mlakar z dr. Rankom Rajovićem o napakah, ki jih delamo pri vzgoji in izobraževanju sodobnih otrok.
https://4d.rtvslo.si/arhiv/zvezdana/174703014
Ptički na veji že desetletja čivkajo, da so mlade generacije drugačne od naše, stare generacije.
Sodobni otroci, generacija X, Y in dalje so egocentrični, s tehnologijo in družabnimi omrežji okupirani posamezniki, ki bodo v odrasli dobi pri 30 letih še vedno živeli v hotelu mama in menjali službe kot spodnje perilo.
Dr. Rajović v svoji knjigi (https://www.mladinska.com/dobrezgodbe/druzina/kako-spodbujati-miselni-razvoj-otroka) in ob somišljenikih na NTC delavnicah (https://www.ntcslovenija.com/ntc-delavnice-za-otroke/) razmišlja predvsem o tem, kaj je potrebno narediti, da novo generacijo potegnemo nazaj na stare tire.
Za to je potrebnih kar nekaj spodbud, sprememb sodobne vzgoje, in sicer na naslednjih področjih:
1. Ustvarjalnost – spodbujanje divergentnega mišljenja
2. Gibanje – omogočanje učenja gibanja, priložnost za ‘padce’, omejitev hiperprotekcije, integracija neonatalnih oz. patoloških refleksov, spodbujanje različnih osnovnih gibalnih vzorcev od vrtenja do skakanja
3. Igra – učenje in poučevanje preko igre (za spodbujanje divergentnega mišljenja in samozavesti, preplavitev endorfinov ob aha efektu)
4. Omejitev IT (pol ure čez teden, 1h čez vikend)
Kot pravi v intervjuju, je divergentno mišljenje ključnega pomena za razvoj naših kognitivnih kapacitet.
O pomenu razmerja med divergentnim in konvergentnim mišljenjem smo debatirali že pred slabim letom:
Domišljija je pomembnejša od znanja
Če se vrnem na zgoraj omenjeni intervju… Bistvo vzgoje je narediti samostojnega posameznika.
Koliko pa starši in pedagogi z našimi predsodki, strahovi in manj optimalnimi vzgojnimi pristopi dejansko škodimo otroku, ga oviramo pri optimizaciji njegovih kognitivnih potencialov?
https://siol.net/trendi/odnosi/vse-kar-naredite-namesto-otroka-mu-na-dolgi-rok-skodi-400770
Dr. Rajović govori o najpogostejših napakah pri vzgoji.
Če se zavedamo, da delamo napake, kako naj jih odpravimo?
Prvi predlog za spremembo je v nas samih. Prevetriti je treba novodobno starševstvo od zanositve dalje! Potem se bomo šele lahko lotili institucionalne vzgoje in izobraževanja.
Ko pridemo do sprememb v institucionalni vzgoji in izobraževanju, je seveda treba začeti pri najmlajših, v vrtcu.
Doma smo se tega lotili v večernem izzivu, pred poslušanjem pravljic za lahko noč.
Naši čebelici sta uživali na polno. Se učili… Bili ponosni na svoj izvirne rešitve… Imeli na milijone ‘aha trenutkov’… Predvsem pa, pridobili na samozavesti in občutku večje samovrednote.
Vse to v provizoričnih 14 minutah ‘kvazi NTC’ debate (op. a. na delavnicah še nisem bila, zato ne smem reči, da je bilo to NTC).
Katera področja učenja smo v tem kratkem času zajeli, čisto nepričkovano in presenetljivo uspešno:
* spodbujanje divergentnega mišljenja,
* razvijanje količinskih predstav (pri 4- in 5-letniku), in sicer
– zaporedje pri štetju (seriacija) in konzervacija števila
– zapis števil
– združevanje v pare, sekvenčno štetje naprej, poštevanka števila 2
– merske enote (m, kg), ocena dolžine in mase, primerjanje dolžin, merjenje z nestandardiziranimi enotami
* razvijanje govora in jezika
– logopedske vaje za glas R (fonetika)
– uporaba drugih ustreznih jezikoslovnih prvin z modeliranjem (sintaksa, morfologija, semantika itd.)
Pa še kaj drugega, na kar nisem niti pomislila.
Naši čebelici sta to vzeli kot igro. Naučili pa sta se ogromno!
“Igra je najstarejša oblika učenja in nikoli nisi prestar za igro. Seveda pa je razlika med prosto igro in igro kot aktivno učno metodo. Starejši kot so otroci, manjši je delež proste igre in večji je delež igre kot učne metode. A še vedno govorimo o igri. Pomembni pa sta obe, vsaj jaz sem tako prepričana. Učenci v 1.triletju morajo tudi v šoli dobiti priložnosti za prosto igro, saj se socializacija najbolje gradi preko nje: s prilagajanjem skupini, dogovorjenim pravilom, upoštevanju mnenja drugih…Saj veste, ne bom naštevala.
Igra kot aktivna učna metoda pa je uporabna v vseh fazah učnega procesa od motivacije dalje in je s potenciranim poudarjanjem zgolj akademskih znanj neupravičeno izrinjena iz učnega procesa. K sreči je vedno več učiteljev, ki prepoznava pomen igre in jo tudi v 3. triletju pogosto uporabljajo, vsaj za uvodno motivacijo, če že ne kaj bolj domišljenega.
Skupina, kjer bi si izmenjavali aktivne učne metode, pa bi bila zelo dobrodošla, čeprav imam včasih občutek, da se preveč drobimo oz. delimo na posamezne skupine. Delitev aktivnih učnih metod lahko naredimo tudi v tej skupini, saj navsezadnje igra prispeva k boljšemu počutju otrok in učiteljev v razredu, posledično tudi staršev. Takšno šolo pa zagotovo hočemo.” (mag. Jožica Frigelj, prof. razrednega pouka, avtorica…)
IZJEMEN.SI 
Komentiraj