Narobe igra pri otrocih z MAS

V naši FB skupini se je razvila debata o ustreznosti igre pri otrocih z MAS.

Jaz sem takoj v luft skočila ob besedni zvezi ‘narobe igra’.

Igra ne more biti narobe!

Kot je naša izjemna mama lepo napisala:

“Igra je po definiciji prosta dejavnost, ki jo posameznik doživlja na določen način. Kako lahko nekdo reče, da se igraš “narobe”? Kako se je sploh možno igrati “narobe”? Če nek otrok uživa v vrtenju koleščk na avtomobilčku, ki ga je obrnil na streho, je to pač njegova igra! Nič narobna! Čisto prava! Pa čeprav so si nekateri zamislili, da je edina možna igra z avtomobilčki taka, da se avtomobilček vozi po koleščkih! Kaj jaz morem, če nekateri nimajo domišljije in si ne morejo zamislit drugačne igre – njihov problem! Torej dragi moji – igrajte se, kakor vam srce poželi! Narobne igre ni, so samo ljudje brez domišljije! 😜”

Igra otroka z MAS je netipična, stereotipna, pogosto repetitivna. Pri nekaterih je problem v variabilnosti, v pomanjkljivi ideaciji, pri drugih pa nikakor ne. Domišljija lahko seka na polno.

Tudi pri igri smo na spektru, od ene skrajnosti v drugo. A NIKOLI NAROBE. Not less, just different.

Jaz v ambulanti ocenjujem tudi razvoj igre.

Nikoli ne rečem, da je narobe. Povem pa, da je drugačna.

Nekaterim rečem tudi, da je na nižji stopnji kot bi pričakovali za to starost. Razvoj se namreč ocenjuje glede na razvojne mejnike, ki jih opredeljuje razvojna psihologija. Mejniki se dosegajo v intervalu okoli neke norme, nevrotipičnega razvoja.

Ko otrokovo funkcioniranje ocenjujemo, je potrebno upoštevati tudi funkcioniranje doma in v vrtcu.

Zato jaz slišim starše, ki pravijo, da je doma čisto drugače. Rečem jim, da mi naj to drugačno posnamejo in pošljejo.

Redno grem na opazovanje v vrtec, se posvetujem z vzgojiteljicami itd. Na koncu se še timsko pogovorimo.

Možnosti neustrezne strokovne ocene se tako minimalizirajo.

Zakon o celostni zgodnji obravnavi od nas zahteva temeljitost in upoštevanje potreb otroka, družine in širšega okolja. Kako se to izvaja v praksi, je druga pesem in priložnost za ognjevito debato kdaj drugič.

Pa se vrnimo nazaj k diagnostičnemu ocenjevanju. Zakaj sploh primerjamo, zakaj potrebujemo razvojne mejnike?

Zgoraj citirana mama je v nadaljnji debati dopisala: “Eni pač ne pašemo v predale. Niti cela omara nam ni dovolj!”

Se popolnoma strinjam, a nekje je treba začeti. Predalčkanje nam da osnovo, na podlagi katere se oblikuje pomoč in podpora, določijo se prilagoditve.

Vsekakor je treba otrokovo igro razumeti in jo znati opazovati. Druga izjemna mama je na FB objavila tole:

Neuko oko opazovalca bi prehitro ocenilo drugače. Zato pa je pomembno, da je ocena celostna in se upošteva tudi druge vire, ne le oceno ocenjevalca.

Izjemneži bomo vedno štrleli ven in lazli iz predalčkov. Tudi pri igri.