Moj aspi se bolj sekira za stvari kot za ljudi.
S seboj vedno vzame kakšen droben predmet. Potem pa ga cel sprehod skrbi, da mu je ta predmet padel iz žepa.
Zapomnil si je vse igračke, ki jih je v življenju izgubil. Zna povedati tudi, katerega leta je bilo to (jaz se niti igračke ne spomnim).
Na to, da nosi s seboj drobne predmete, je navadil še svoji sestrici. Ven se vedno odpravijo s polnimi žepi.
Zadnjič smo bili zunaj in se je njegova sestrica spotaknila in padla. Cela je bila obtolčena, tekla je kri. On pa reče: “Hitro poglej, če imaš igračko še vedno v žepu!”
Navezanost nekaterih aspijev na predmete je neverjetna. Noben listek, embalaža, porabljena barvica, strgane in prekratke hlače ne smejo iti v smeti.
Imeli smo že tako paniko, da je z glavo visel v smeteh in ven vlekel svoje polomljene igrače. Pa se mu izjemno gabi prijeti smeti ali pomiti posodo. A za igračko se je bilo vredno žrtvovati.
Jaz naredim čistko vsake toliko časa, ko ga ni doma. Čez 1 leto, ko opazi, ima poslovilni izpad, neutolažljiv jok. Temu se ne da izogniti.
Če bi bilo po njegovem, bi se utopili v smeteh.
Ko ga vprašaš, zakaj to potrebuje, ima vedno logično razlago. Rad bi kaj iz tega ustvaril, uporabil pri tej ali oni igri… A se tega nikoli ne loti. Stvari pa se kopičijo.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj