Včeraj sem prvič v tem letu zadihala.
Prvič sem jutro preživela zase. Prvič nisem imela kopice takšnih in drugačnih obveznosti. Prvič sem šla s prijateljico na kavo.
Prvič ni bilo treba delati za šolo, biti godzila mama, mama terapevtka in mama učiteljica.
Prvič se nisem počutila nemočno in nesposobno, da svojim čmrljem ne morem omogočiti vsega, kar potrebujejo.
Prvič nisem imela slabe vesti, ker sem čmrljem vsakodnevno porinila IT v roke, da sem lahko opravila še kaj svojega dela.
Prvič nisem obupavala nad mojim pomanjkanjem ustvarjalnosti za različna likovna, glasbena itd. ustvarjanja (ideje so včasih že, samo ob dispraktičnosti izvedba šepa).
Naša karantena je izgledala takole:
Mama teži za vstat.
Mama teži za šolo.
Mama postavi pupe pred televizijo, da lahko pomaga pri delu za šolo.
Tata kuha.
Tata pelje ven pupe, da imata aspija mir.
Mama vmes poskusi še delati na daljavo za službo. Pri tem je močno zafrustrirana, ker se ne more osredotočiti na delo in strokovno vse skupaj speljati. Preklinja zoom, duo ali kar koli že, ker napačno klika. Pogovori po telefonu ob dostojni uri so praktično neizvedljivi.
Potem gre mama končno fizično v službo. Tam doživlja senzorne overloade zaradi karantenskih zahtev (če me hočeš mučiti, me daj v skafander, masko, vezir in rokavice).
Mama ima po napornem dnevu in dvojnem šihtu izpade, ker ne gre tako, kot si je zamislila.
Pa da ne boste mislili, kako je bilo vse grozno…
Naši čmrlji so v času karantene z nekaj uvodnega protestiranja pridno prevzeli velik delež gospodinjskih opravil.
Prelazili smo vse mogoče hribčke v okolici, se igrali različne gibalne igre na travniku, spuščali zmaja, raziskovali naravo.
Vaje za pozornost so bile striktno na našem dnevnem meniju.
Sprva pogosta (potem vedno bolj poredka) skupinska jutranja telovadba in vaje za taktilno integracijo so nas reševale ob deževnih dneh.
Šola na balkonu in medgeneracijsko učenje tudi nista bila slaba. Našo 4-letno pupo je 5-letnica naučila pisati abecedo. Vsi smo delali maketo mesta in druge naloge iz šole in vrtca. Vmes smo si uredili še balkonsko preskrbo z domačo zelenjavo.
Občutek imam, da smo se bolj povezali kot družina. Čmrlji so se tudi naučili pogostejšega vzajemnega sodelovanja in malček več potrpežljivosti. Mama in tata tudi.
Po čem sem si pa jaz najbolj zapomnila našo epidemijo?
V prvi vrsti sem si zapomnila tečno mamo. Mamo, ki je vsak večer samo padla dol. Mamo, ki je komaj čakala na vegetacijo pred TV. Mamo, ki se je zbudila, ko se je začel junij…
P. S. Objava čez 3 mesece
https://www.delo.si/mnenja/pisma/solanje-na-daljavo-in-ucenci-s-posebnimi-potrebami-335691.html
IZJEMEN.SI 
Komentiraj