Tole me žuli že nekaj časa. Kaj pomeni avtističnost in kdaj si premalo avtističen.
Tipičen predstavnik naše ljube dežele si težko predstavlja, zakaj bi sploh kdo o sebi želel govoriti, da je avtističen oz. da je njegov otrok avtističen. O tem se ja ne govori. Kot smo že pred par meseci ugotavljali, je avtističnost pri nas trenutno zelo moderna psovka, sploh med mladimi.
Premalo avtističen je očitek Greti. Kako zmore delati kar dela ob avtizmu? Ali je to sploh ona ali le produkt dobre PR?
Je izkoriščena ali lažna?
Nobena definicija mi ni všeč.
Zakaj ne more biti preprosto ona, kakršna koli je že. Zakaj mora biti svet tako črno-bel v svojih predstavah in nenazadnje v svojih predsodkih?
Pogosto slišim, da je moj sin premalo avtističen. V šoli je vse ok. Izpadov sploh nima, ima par prijateljev. Ja super, sem navdušena! Samo tako naprej… Njegovi učitelji v prvem razredu se s tem nikakor ne bi strinjali.
Tudi jaz sem premalo avtistična – od včeraj dalje je to strokovno potrjeno. Premalo avtistična, ker zmorem samorefleksijo, ker se znajdem v socialni situaciji.
Moram reči, da me je kar malo vrglo. Biti avtističen bi razložilo marsikatero stisko, nesporazum.
Sem samo anankastična z določenimi aspi značilnostmi.
Potem sem začela razmišljati, da je moja identiteta, ki sem jo oblikovala preko tega bloga, zlagana. Kar naenkrat je izginila moja esenca. Ali ga sploh še smem pisati?
Zakaj za vraga bi sploh želela dobiti diagnozo?
Ker bi mi to končno dalo nek zaključek in nek občutek pripadnosti. Sedaj pa sem samo ena od številnih s svojo rigidnostjo, netaktnostjo in s stiskami.
Nisem si mislila, da me bo to tako prizadelo. Naj bom raje vesela, ker nisem aspi.
Pa je potem moj sin sploh aspi, saj je moja popolna kopija? To je bilo prvo, na kar sem pomislila ob odhodu iz ambulante. No, popoldne mi je dal par izkušenj, na podlagi katerih se je moj dvom v njegovo avtističnost razblinil.
Zakaj so tako različni kriteriji med strokovnjaki? Mi je silno zanimivo, kako je razmejitev višja za odrasle.
Prijateljica mi je rekla, da bi v tujini gotovo dobila diagnozo. Da je problem v financah in načrtni visoki razmejitveni vrednosti, saj država ne želi novega navala posebnih pravic.
Jaz v to nisem šla zaradi pravic. Mislim tudi, da ne obstajajo oz. so pri nas težko dosegljive za visokofunkcionalne primere.
V zadnjem letu sem se povezala z različnimi avtističnimi skupnostmi. V teh skupnostih je ločnica med visokofunkcionalnim in nizkofunkcionalnim avtizmom zelo različna. Odvisno od tega, kdo skupnost usmerja, jo vodi.
V skupnostih, kjer ni izrazite ločnice (vsi so v istem zosu), se najdejo tudi meni podobni primeri. Gospe v srednjih letih, ki so se bodisi same bodisi strokovno opredelile kot avtistične. Vsaka na svoj način.
Mislim tudi, da je ocena korektna in na nivoju. Kot strokovnjak jo povsem razumem. Sem premalo avtistična.
Prijateljice iz avtistične skupnosti bodo tu prišle na svoj račun: “Saj sem ti rekla!” Prej je šlo skozi eno uho noter in skozi drugega ven, sedaj pa ne more več.
Ko tole pišem, še sama občutim, kako sem ambivalnetna. Bi pa ne bi. Je ok in ni ok. Kaj sploh hočem?
Iskreno povedano, ne vem. Ta trenutek rabim le to, da se zavlečem v svojo votlino in premislim, kaj želim. Morda se za kratek čas umaknem iz aktivne vloge na družabnih omrežjih.
Mislim, da potrebujem čas zase, da se na novo oblikujem in sprejmem, da sem jaz samo jaz, nalepka gor ali dol.
Besede so enostavne, papir prenese vse. Glava in srce pa trenutno še ne.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj