Starši otrok s posebnimi potrebami smo posebna sorta. Večina strokovnjakov bi se o tem z menoj strinjala.
Eni so enostavni za obravnavo, drugi pa smo težki kot cement. Gverila starši, ki vrtamo in vrtamo, težimo, se pritožujemo itd.
A za tango sta potrebna dva.
Kako strokovnjaki speljejo komunikacijo z nami in kakšen odnos vzpostavijo, je nekaj, o čemer se moramo pogosto vprašati.
Če bi imela cent za vsakega nezadovoljnega starša glede odnosa s strani strokovnjakov, bi kaj hitro obogatela. In obratno. Tudi strokovnjaki so vedno bolj nezadovoljni glede staršev.
Oboji so nezadovoljni iz različnih razlogov.
Najprej je tu pomanjkanje spoštljivega odnosa, kjer strokovnjak nastopa izključno v poziciji avtoritete. Jaz temu rečem ‘sindrom oblačenja bele halje’ – bodisi v zdravstvu bodisi v šolstvu bodisi v sociali.
Po drugi strani imamo lahko opravka s preveč avtoritativnimi starši. Takšnimi, ki ukazujejo, kaj vse je treba narediti brez ozira na otrokove potrebe. Če ne, se hitro zagrozi s pritožbami in odvetniki.
Starši in strokovnjaki naj bi bili enakovredni člani tima. Kdo ve več o dotičnem otroku – nekdo, ki ga pozna že od vse življenje ali nekdo, ki ga je videl le nekaj krat? Kdo zna bolje umestiti otrokove kompetence glede na pričakovano za starost kot strokovnjak? Brez enega ali drugega enostavno ne gre!
Ravno zato je soustvarjanje in spoštljiv, vzajemen odnos še kako pomemben. Strokovnjak nekaj ve, kar morda starši ne, starši pa najbolje vedo, kako to vpeljati v njihovo vsakodnevno prakso.
Verjamem, da včasih ni lahko, saj si mnenja tudi nasprotujejo. V takšnih primerih se prisluhne mnenju drugega in skuša najti nek konsenz, kjer bi se lahko iztržilo najboljšo rešitev za dobrobit otroka. Nihče ne ve vsega, vedno se lahko eden ali drugi kaj novega nauči.
Staršev, ki bi slepo zaupali belohaljnikom, že dolgo ni več. Čas ‘Google strokovnih staršev’ jih je že pred leti povozil. Sploh ni več dvoma, da starši ne bomo preverili informacij na spletu, v podporni skupini staršev s podobnimi izzivi…
Z manj spoštljivim odnosom pride manj spoštljiva komunikacija.
Najpogosteje je to pomanjkanje komunikacije. Strokovnjaki so staršem dolžni podati povratno informacijo o svojih ugotovitvah, o evalvaciji otrokovega razvoja in kasneje tudi o evalvaciji otrokovega napredka.
Drug izziv je, na kakšen način posredujemo to informacijo. Ni vseeno ali starši dobimo le pisno poročilo, 5 minut med vrati ali 30 in več minut dialoga. Tudi ni vseeno, koliko od tega skupnega časa govori eden in koliko drugi.
Poleg tega je pomembno, da se staršem dajo iste informacije kot drugim strokovnjakom. Starši nismo iz porcelana. Morda včasih tudi vemo, kaj bi radi povedali, a težko ubesedimo te strahove.
Pravico imamo poznati informacije o naših otrocih. Imamo pa tudi obveznost posredovati informacije o naših otrocih, ki bi bile strokovnjakom v pomoč pri nadaljnjem delu z našim otrokom.
Torej, ne pozabite – v slogi je moč! Vsi skupaj pa delamo za dobrobit našega otroka.
Želim vam prijeten zagon v novo šolsko leto in čim manj stresa!
IZJEMEN.SI 
Komentiraj