Ko z možem glasno poveva, da že kar nekaj let ne spiva več v isti postelji, se najini prijatelji in znanci križajo.
Najprej sva nehala spati skupaj po rojstvu 1. otroka. Z dojenjem sva bila nespeča oba, ko je šel mož na kavč, pa samo jaz. In po mojem teženju, ko je sine presedlal iz dojenja na stekleničko, še oba.
Ko je sin končno trdno prespal noč (kar je bilo po 3. letu), se je mož vrnil v zakonsko posteljo.
A kaj kmalu sem šla jaz na kavč, saj sem ob drugi nosečnosti imela hude težave z nespečnostjo in premetavanjem celo noč. Ali ne bova oba spala ali samo eden, sploh ni bilo več vprašljivo.
Sledilo je spet dojenje, nova nosečnost, dojenje, nespeči otroci, itd. Šele letos smo prišli v stanje neke normale, ko vsi prespimo noč.
No, jaz sem svetla izjema, ki po Teslinem vzoru potrebujem bolj malo spanja in sem ob 4h zjutraj že vitalna in v polnem zagonu (ob 8h zvečer pa se moja vitalnost spremeni v vegetiranje pred TV 🛌💤).
Torej, letos bi lahko z možem končno spala v isti postelji. A kaj, ko sva se navadila vsak na svoj mir in tišino. Sploh z vidika mojega smrčanja 🙄🤔😕… Dokler sva bila oba debela, je še nekako šlo – najino smrčanje je včasih prišlo v sozvočje. Sedaj pa ob moževi drastični izgubi 1/3 teže samo še jaz nabijam heavy metal.
Z užitkom sedaj prebiram prispevke, ki izpostavljajo, da ločeno spanje na račun osebnih in zdravstvenih niti ni tako škodljivo za odnos. Za najinega nikakor ne! Moj mož me ima zaradi končno prespanih noči še rajši, jaz pa njega 😏! Vsak ima svoj mir.
https://elemental.medium.com/its-time-to-embrace-the-sleep-divorce-98c0b1d8e45d
Čez par tednov se selimo in delamo načrte, kje bo kdo spal.
Zaenkrat bova imela svojo spalnico.
Kdo bo v njej spal, nimam pojma.
Verjetno naši trije čmrlji.
Midva pa se bova kot pravi novodobni Zlatolaski borila za otroške postelje. Spanje na tleh (na terapevtski blazini) bo končno preteklost. Vsak v “svoji” otroški sobi.
Vprašanje je samo še eno. Kje bo spala naša psička in kje naš bodoči mačkon? Pustimo se presenetiti 🙃.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj