Kot majhna deklica sem se izjemno bala pošasti. Pošasti pod posteljo, v niši, kjer se je pozno v noč prižigala plinska peč, pošasti s televizije.
Kasneje sem spoznala človeške pošasti. Prizadele so me je zgodbe mojih in bratovih sošolcev, ker so ugrabili deklice (sestrice ali sošolke), kjer so z nekaterimi doma ali kje drugje surovo ravnali.
Kot odrasla slišim še več groznih zgodb. Zgodb o takšnih in drugačnih zlorabah. Pred leti sem te pošasti prijavljala na CSD, a sem se naučila, da se ne bo nič naredilo. Sedaj skušam preko družin najti alternativne rešitve in še posebej obvarovati otroke.
Kam smo prišli, da kot družba dovoljujemo pošastim prosto sprehajanje naokoli in maltretiranje žrtev? Kdaj je žrtev postala kriva za pretepanje? Meni se vse skupaj gabi! Družba pa postaja vedno bolj tolerantna.
V času tožb in večje digitalne ozaveščenosti bi človek pomislil, da bo žrtvam lažje. A žal ni! Le še en medij več, da se jih šikanira. Ker javno povedo svojo grozno zgodbo, upajo na določeno mero podpore, šokirani ugotovijo, da nimajo povsod podpore. Vedno se najde kakšna cvetka, ki bo z veseljem pristavila še svoj sadistični lonček. 🤔😔😒😓
IZJEMEN.SI 
Komentiraj