“Pljuvam skozi okno in gledam, kam pljunec leti.”
Besede skupine Zmelkow mi odzvanjajo še dolgo v ušesih in se mi zdijo super prispodoba za naše soočanje s sistemskimi napakami.
Pa naj bo šolstvo, zdravstvo, sodstvo ali kaj drugega. Vsak od nas zna pljuniti, mnogi gledajo, kam pljunec leti in koga bo zadel.
Včasih leti v prazno.
Včasih zadane učitelja, zdravnika, sodnika, itd.
Včasih se odbije in pljunemo sami vase.
Včasih tudi pljunemo nenamerno, ker ne znamo lepše govoriti in se nam slina nabira v ustih.
Pri pljuncih je potrebno ločevati tudi kvaliteto. Ta mastni, sočni so najhujši. Takšne moraš namerno proizvesti.
Ko pljuneš sogovornika, je nekaj drugega kot pljuvanje skozi okno. Pri slednjem lahko zadaneš tudi mimoidočega…
Zakaj toliko besed izgubljam o pljuncih? Mislim, da je čas, ko se moramo posamezniki zavedati, da naše pljuvanje ni vedno nedolžno. Sploh pa ti mastni, namerni pljunci skozi okno na neznance.
Družabna omrežja nam ponujajo številna okna za pljunce. Prosim zaprite jih in začnite ta mastne pljuvati v lastno školjko!
Pred dnevi sem gledala oddajo, kjer so se ponorčevali iz tekmovalca na kuharskem resničnostnem šovu. S folijo so ovili stranišče in je v jutranji zaspanosti ob prvotni osebni potrebi vse kapljice odbijalo naokoli.
Situacija je smešna, ok. Sploh, če gledaš po TV. Ne vem pa, kaj bi naredila, če bi bila jaz deležna takšne modifikacije stranišča.
Ali pa okna ob pljuvanju.
Postavimo torej preventivno folijo, za katero sami vemo, da je tam. Ko bomo znali razumeti posledice naših pljuncev in se z njimi soočimo, lahko začnemo pljuvati naprej.
P.S. Za vse tiste, ki so pripravljeni na konstruktiven pogovor, pa prilagam tole:
IZJEMEN.SI 
Komentiraj