Gostujoča objava mame dveh nevrorazličnih otrok:
“Največ kar lahko storimo za naše otroke je, da jih sprejmemo in imamo radi točno takšne kot so! ❤️
Seveda je prav, da jim pomagamo napredovati do njihovega maksimuma.
Vendar samo pod pogojem, da otrok ob tem ne dobi občutek, da ga “popravljamo”, da takšen kot je ni v redu, da takšen kot je nima vrednosti.
Če v dobronamerni želji, da bi otroku pomagali, otroka vozimo od enega do drugega terapevta in je celo otrokovo in tudi naše družinsko življenje podrejeno terapijam, se nam lahko zgodi, da otrok začne sebe doživljati kot napako, kot skupek problemov in težav.
Moj starejši sine je imel že kot malček kar nekaj zdravstvenih težav. Poznali so ga na mnogih oddelkih Pediatrične klinike. Poleg tega je obiskoval fizioterapijo, psihologinjo, specialno pedagoginjo in logopedinjo. Seveda so popoldnevi minevali v izvajanju raznoraznih vaj doma.
Nekega dne v 1. razredu se je odločil, da se tega ne gre več in se uprl. Pravzaprav je prav potiho kričal na pomoč. Rekel je, da ne more več. Vsak od teh strokovnjakov se ukvarja z eno njegovo napako in jo poskuša popravit. Nihče pa ne vidi njega. Noben ne ve, kdo on sploh je. Vsi mu kažemo, da je skupek napak, ena sama velika napaka. Svoje govorjenje je končal z besedami: “Bolje bi bilo, če me ne bi bilo.”
Ta njegova izpoved me je zelo pretresla, ker sem bila do tedaj prepričana, da vse delamo v njegovo dobro. Po tem smo temeljito razmisliti, kako in kaj naprej.
Predvsem smo razbremenili popoldneve in mu dovolili biti v prvi vrsti “samo” otrok. Veliko smo delali tudi na samopodobi.
Zdaj je že povsem na koncu najstniških let. Zadovoljen sam s seboj. Zdravstvene težave, ki so žal del njegovega vsakdana, ga sicer omejujejo, vendar se trudi, da znotraj teh okvirjev živi polno življenje.
No, če mislite, da sem pri prvem otroku postala, kar se tiče tega področja, razsvetljena mama in je bilo drugem otroku prihranjeno sebe doživljati skozi prizmo napak, se žal motite.
Sicer sem bila prepričana, da delam bolje. Trudila sem se, da ne ponavljam napak. In jih nisem. Sem pa tako kot vsak od nas verjetno dela nove. In kar dolgo število let je navzven delovalo, da je vse super.
Ampak samo zato, ker je moja aspi bejba vse svoje stiske skrivala v sebi. Tudi, ko je na ven dajala sliko – vseeee je v redu! – je bilo v njej vse drugo, kot pa to.
Ta njen svet notranjih stisk in groze, sem dobila v malih drobcih na vpogled šele, ko se je povsem sesula. Do prafaktorjev in nekaj mesecev ni mogla niti iz postelje in iz svoje sobe.
Ko je končno dobila diagnozo AS, so se stvari začele postavljati na svoje mesto, kot bi sestavljal sestavljanko.
Kar naenkrat je mnogo njenih posebnosti dobilo kontekst in vse skupaj nek smisel. Žal se ona še vedno vidi kot skupek napak. Še vedno misli, da bi bilo bolje, da je ne bi bilo.
In zdaj pove, da je vsa ta leta ob vseh oblikah pomoči in terapij (poleg zdravstvenih težav ima še disleksijo) imela občutek, da jo popravljamo. Ker je pokvarjena. Da je z njo vse narobe. In da taka kot je, torej ni v redu. Kot pridna in popolna aspi deklica je seveda te misli in občutke skrbno zadržala za sebe.
Kako zelo si želim, da jih ne bi… 😢
IZJEMEN.SI 
Komentiraj