Respite ali oddih za starše nevrorazličnih

Respite je po definiciji oddih za nekoga, ki je pod stresom. Vsekakor je to termin in doktrina, ki se ju moramo starši nevrorazličnih otrok v Sloveniji naučiti.

V tujini je to že stalnica, ki se ponekod celo sofinancira iz zdravstvenega zavarovanja. Mi imamo zdraviliške storitve, a ne za starše. Samo za “paciente”.

https://www.nia.nih.gov/health/what-respite-care

Starši vzgajamo, vozimo naokoli k specialističnim obravnavam, doma izvajamo terapije po nasvetu teh specialistov itd. Zraven še skrbimo za sorojence, partnerja in navsezadnje tudi za sami sebe. Na te zadnje pogosto pozabimo, sploh na skrb zase.

Jaz sem se po sili zdravstvenih težav, izgorelosti to naučila lani. Enostavno ni šlo več tako naprej. Telo je reklo STOP.

Najprej sem delala na sebi. Naučila sem si vzeti mojih 5 minut. Doma, v službi, pri prijateljih. Ne bo konec sveta, če imam en odmor samo zase.

Čeprav to sedaj marsikoga moti, saj so bili prej vajeni da skočim na njihov prvi poziv ali ukaz.

Respite rabim, da spet ne pregorim. Nekateri tega sploh nočejo razumeti.

Nisem dovolj dober starš, ker pustim otrokom gledati risanko kakšen dan tudi več kot eno uro. Ali, ko od njih zahtevam, da se sami zrihtajo, sami razrešijo medsebojne nesporazume.

Sem netimska, ker rečem, da rabim svoj čas, saj imam tudi druge neodložljive obveznosti in ne pridem še isto sekundo na sestanek.

Nisem dobra prijateljica, ker jokajoči kolegici rečem, da se 100. pa že ne morem več pogovarjati o enih in istih izzivih, za katere sem ji že 99x dala en in isti nasvet, a ga ni nikoli upoštevala.

Nisem dobra hči, ker rečem mami, naj me pusti, da se lahko iz napak sama učim.

In navsezadnje, nisem dobra žena, ker rečem možu, da bi tudi jaz šla rada sama na kavo po tem, ko sem otroke pedenala med njegovim treningom in je utrujen prišel domov. Za lasten trening mi zmanjkuje časa in energije, za pol ure (ali več 🤔) klepeta po FB in na kavi s prijateljico pa bi energetsko še šlo 😉.

Da o neprestanih potrebah mojih treh čmrljev po moji pozornosti, poleg ljubezni in vsakodnevni skrbi, da so srečni, nahranjeni in varni, poleg igranja policaja, ko se skregajo, sploh ne govorimo. “Maaaaaamiiiiiiii! 👨👧👱” je vsakodnevna mantra, ki jo izrečejo skoraj na par minut. 🙈🙉🙊

Zaradi vseh zgoraj naštetih izzivov sem moža zvlekla na respite 🌍🍹🛌💃💑💞. Šla sva nekam, kamor sva si želela iti že odkar sva se spoznala. Šla sva sama – čmrlji so ostali doma, v reji.

Imava le eno pravilo – čim manj govora o težavah, ki naju pestijo doma.

Mož se je pridno odklopil, jaz pa seveda ne zmorem brez obsesiranja, če je doma in drugje ok. Ne morem kar pustiti vse moje prtljage za sabo. Moji problemi pridejo za mano, ostajajo v moji glavi. Obdelujem jih, ko nisem okupirana z drugimi dejavnostmi. Med 500 km vožnjo z avtomobilom, medtem ko sedaj čakam moža, da se vrne s fitnesa itd.

Želim si, da bi obstajal gumb “izklop” za moje možgane, za moje skrbi.

Vem, kaj je respite. A ga ne znam izkoristiti na način, ki je potreben za prave “možgane na off in čivavo na stražo”. Morda bom zmogla čez par dni, morda nikoli. Takšna pač sem 🤔!

Se pa vedno bolje počutim, ko se spiham na tem blogu. To je moj edini približek pravemu oddihu 😎.