Razmišljanje o prilagoditvenih zmožnosti mene, mojih članov družine in mojih službenih in društvenih otrok ter njihovih družin in okolice je moja vsakodnevna stalnica.
Model rezilientnosti pravi, da se moramo okrepiti. Rezilientnost kot “fenomen, ki se v literaturi pojavlja v povezavi z dobro življenjsko prilagodljivostjo in prožnostjo ljudi v različnih težkih, prelomnih življenjskih situacijah” je pomembna lastnost sodobnega človeka.
Resilientnost se pričakuje od učenca, od njegovih staršev, strokovnih delavcev v vrtcu ali šoli. Pričakuje se od dijaka in njegove okolice, od študents in njegove okolice, navsezadnje pa tudi od odraslega.
Ko govorimo o resilientnosti v kontekstu nevrorazličnosti pa pogosto trčimo ob vrh ledene gore.
Nevrorazličnost zajema vse posebne potrebe, a iz drugega zornega kota, ki izhaja iz premise, da to ni nič slabega. Smo si pač različni. Tako kot imamo različno barvo oči, različne okuse glede glasbe. V tem kontekstu smo si različni glede posebnih vzgojno-izobraževalnih potreb.
In kasneje posebnih zaposlitvenih potreb.
Modra ženska – moja šefica – mi je nedavno rekla: “Vi bi želeli biti stalno na trajektu, morate biti pa tudi kdaj na podmornici.”
Izjava je popolna! Zadela je v moje bistvo, v moj perfekcionizem in v mojo pomanjkljivo rezilientnost ob nevrorazličnosti.
Dejstvo je, da na trajektu ne moreš vedno biti. Vprašanje pa je tudi, ali imaš ključ do podmornice… Kajti podmornica te edina varuje pred ledeno mrzlo vodo v globinah, kamor te vleče.
Najbolje, da izdelamo svojo podmornico, takšno, ki jo lahko kot Sports Billy povlečemo iz čudežne torbe, ko jo potrebujemo.
Rezilientnost na dosegu rok, dragi moji! Ob prilagoditvah okolice, seveda 😎. Brez slednjih ne gre!
IZJEMEN.SI 
Komentiraj