Starši nevrorazličnih otrok

Toliko se ukvarjamo z našimi otroki, da pogosto pozabimo nase.

Pozabimo si čestitati, ker:

– vidimo otrokova močna in šibka področja,

– sprejemamo in ljubimo našega nevrorazličnega otroka takšnega, kot je,

– dajemo prednost potrebam naših otrok pred lastnimi potrebami,

– učimo otrokove sorojence strpnosti, sprejemanja in spoštovanja nevrorazličnosti,

– zahtevamo od otrokove okolice, da začenja delovati inkluzivno v nasprotju z izločanjem ali celo z integracijo, ki je trenutno edina možna oblika (inkluzija je zaenkrat še vedno iluzija),

– življenje posvetimo raziskovanju specifičnih posebnih vzgojno-izobraževalnih, socialnih, zdravstvenih itd. potreb naših otrok in o tem izobražujemo strokovno in laično javnost,

– učimo otrokovo okolico sprejemanja in spoštovanja nevrorazličnosti,

– ozaveščamo, da je nevrorazličnost lahko tudi dodana vrednost za družbo,

– iščemo ljudi s podobnimi izkušnjami in oblikujemo skupine za samopomoč,

– končno ugotovimo, da nismo sami,

– smo dovolj dobri starši,

– dejansko smo odlični starši v danih okoliščinah.

Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti nase, da ne pregorimo!