Glasno povem, da smo doma vsi malo posebni. O tem se tudi vedno pogosteje pogovarjamo s preostalo družino in okolico.
Če mene vprašate, v moji družini ni nevrotipičnih, v moževi prav tako ne.
Moja mama je bila sprva v velikih dvomih, ko sem začela pisati ta blog.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2017/11/10/hvala-mama-ker-me-ne-podpiras/
Bloga še vedno noče brati, da ne bo kaj čudnega prebrala, zaradi česar bi se potem midve skregali. Imava pa debate o objavljenih temah.
Ob zadnji objavi o naši družini me je prijetno presenetila, ko je rekla, da lahko pišem o tem, kako tudi ona ni nevrotipična, kako sama pri sebi opaža nevrorazlične znake.
Od malega je izstopala. Z otroki se ni marala družiti, raje se je igrala sama ali s sorojenci. Ker je bila mirna in pridna, so se drugi otroci hoteli z njo igrati. Eno obdobje se je odločila, da bo to rešila tako, da bo zahtevala podkupnino za skupno igro. In je res dobila košček čokolade tu, igračko tam. Pa še število otrok, ki so hoteli biti z njo, se je zmanjšalo. Pravi, da je bil to njen glavni namen.
Od malega je bila izjemno samostojna, samozadostna in samorastnik. Hitro je dobila družino in se zaposlila. Ima tehničen poklic, bila je ena redkih žensk v tej struji. Delala je v različnih tehnoloških podjetjih. Zadnja leta dela sicer v drugih vodah, v to je padla po sili razmer ob iskanju zaposlitve v zreli dobi po stečaju zadnjega podjetja.
Skratka… O temah, ki jo zanimajo, se nauči in ve vse. Vsakodnevne tričtrač in banalne zadeve je ne zanimajo. Živce izgublja ob ljudeh, ki so jim pomembne samo materialne dobrine in to, da si boljši od soseda. Slovenceljnov ne mara. Govori brez dlake na jeziku, zaradi česar je pogosto v deprivilegiranem položaju.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2017/11/18/slovenci-vs-slovenceljni/
Naša nevrorazlična babi je imela nevrorazličnega moža, mojega očeta. Moj oče je bil v ’70 eden redkih računalniških programerjev pri nas. Mi smo imeli doma računalnik že davnega leta 1984. Kmalu za tem je umrl, od možganske kapi pri 37 letih. Stalno se sprašujem, kako bi bilo, če bi bil še živ…
Bili smo tehnološka družina. Pa tudi meka za vse sošolce, ki so želeli igrati igrice na naše čudo od računalnika.
Imam tudi brata, ki je copy-paste očeta, tako po videzu kot po interesih. Računalnik ima v malem prstu, zaključuje magisterij tehnične stroke in blesti na fakulteti. Česarkoli se loti, obvlada v nulo. Sedaj je to veganstvo, kjer je v par letih iz nekoga, ki niti ni vedel, kje je kuhinja, postal top veganski kuhar. Me malo spominja na Steve Jobsa, kaj pa vas 😏?
Moja stara mama (smo namreč 100% Štajerci), je od nekdaj živela v svojem svetu. V svetu domišljije, ljubezenskih romanov in televizije. Isto velja za starega ata, ki je bil pameten kot šus, svojo pamet pa je zagonil za avtodestrukcijo. Ali sta bila oba nevrorazlična, je stvar presoje in pomanjkanja podatkov.
Nihče od nas ni bil pretirano družaben. Ponavadi so nas ljudje imeli radi, smo bili v družbi, a le po nuji. Vsi smo se raje zatekli v svoj svet, bodisi med knjige, na računalnik ali za TV. Ali pa kam drugam.
Saj vam pravim, nevrorazličnost je pri nas dedna, to je to!
“NE BOJ SE BITI DRUGAČEN. BOJ SE. BITI ENAK KOT VSI OSTALI.”
P. S. Objave drugih staršev izjemnih otrok na FB
1. Če sem čisto poštena kar večji del družine 😜 štrlimo iz povprečja, nekako ne pašemo v običajne predalčke. In ravno zato ne pri sinu, ne pri hčerki nisem pomislila, da je kaj “narobe”. Res, da sta bila v mnogočem hudo drugačna od vrstnikov, ampak po drugi strani je bil sine čista kopija mene in recimo mojega bratranca v otroštvu, hčerka je bila pa zelo podobna moji sestrični, ko je bila majhna. Kot ulita sta pasala v družino…. (…) Zdaj se koščki sestavljanke sestavljajo v smiselno celoto in marsikaj iz preteklosti dobiva smisel. (…) Lepo slišat, da nismo edini! ❤️ Avtizem (sploh AS) je pa kot kaže res deden – dobiš ga od otroka! 😂 Ko otrok dobi diagnozo, se kot berem praviloma najde še vsaj par članov ožje in širše družine s podobnimi posebnostmi! 😁 Očitno nas je kar dosti družin, kjer so si člani družine zelo podobni med seboj in hkrati zelo drugačni od drugih. Če starši nimajo nekih res ekstremnih težav, potem niti ne opazijo, da se z otrokom kaj dogaja, ko pa otrok tako paše v družino in skoraj za vsako njegovo posebnost lahko v ožji ali širši družini najdejo koga, ki jo tudi ima. Torej nič posebnega… Moj sine me je pri 5 letih vprašal, zakaj so drugi včasih malo “čudni” – letelo je pa na njegove nevrotipične vrstnike v vrtcu… 😂
(Anon Ma)
2. Jaz imam samo sina, 10 let in tudi pri nas je bilo podobno… Vsi smo malo švrknjeni.. Oče je imel kot otrok težave podobne Adhd-eju (mogoče ostaja nediagnosticiran), jaz odličnjakinja, samotarka, trmasta perfekcionistka, moj oče ima probleme s koncentracijo, nikoli ga nisem videla s knjigo v roki, a obvlada vsa ročna dela od šivanja, kuhanja do mehanike in lesarstva, najbrž ima tudi obsesivno kompulzivno motnjo, moja mama ne razume nobenih hecov, zagledana v svoje delo in obsedena s čiščenjem… Vsi smo neki posebneži in tudi pri nas učitelji trdijo, da pretiravam z anksioznostjo in da otrok sploh nima vseh teh težav… Smo pa trenutno pri adhd aspi z dispraksijo in disgrafijo… Mislim, da je to to. Če to ni noben problem… A ti otroci znajo odlično maskirati, zato tudi anksioznost… Hvala za vašo zgodbo, upam, da bo s hčerko vse v redu čimprej 💙.
(Anon An)
IZJEMEN.SI 
Komentiraj