Polna luna, vreme in vstajanje z desno nogo

Danes je bil zame izjemno naporen dan. Dan se je sicer začel čudovito. Navsezgodaj zjutraj se je začel tako čudovito, da sem dobila krila in si pela “I’m walking on sunshine”.

Z vsako nadaljnjo uro pa je bilo vedno manj kril in vedno več dodatnih izzivov.

Ugotovila sem, da mi na čelu piše “izkoristi me in me takoj izpljuni”.

To stigmo nosim že od rojstva. Včasih me kdo zna ceniti in me pravi trenutek poboža, večinoma pa ljudje z mano delajo po sistemu korenčka in palice v razmerju 1:10.

Ko dobim 9x palico, čakam korenček. Verjetnostni račun mi pravi, da bo prišel korenček, a danes sem spet dobila palico.

Verjamem, da vam je tale zapis skrajno bizaren, a je potreben. Še posebno so potrebne metafore, da si ne bom še kakšnega okna zaprla sama, če mi že vrata loputajo pred nosom.

Pravijo, da na nas vplivajo polna luna, prazna luna, krajci in +/- 3 dnevi vmes, pa še vreme in noga s katero si vstal. Moja prednostna noga je leva, zato tudi navajam, da moram vstati z desno nogo, ko gre kaj narobe.

Kmečka pamet ti pove, da ob vseh teh pogojih ne ostane niti en dan, ko bi lahko rekel: “Danes je moj dan, danes se bo vse izšlo, kot se mora!”

Danes je bil moj pravi “anti-dan”. Najprej v službi, na roditeljskem sestanku in na koncu še doma. Pa pustimo službo pri miru, ker je tam vedno pestro in nikoli za prav ne vem, kaj me čaka, kako bodo vse lune itd. vplivale na moje stranke in njihove družine, kako na moje sodelavce in kako na koga drugega.

Skratka iz službe sem prišla razpištoljena. Možu sem napovedala, naj me danes raje pusti pri miru, drugače bo padla trojna atomska bomba.

Malo nad*** sem šla na roditeljski sestanek in že ob prihodu pihala skozi nosnice, ker nekateri niso zmogli svojih torbic prestaviti, da bi lahko kamorkoli sedla. Na koncu sem se sezula in po turško sedla na mizo. Ali to ali pa bi sedela na tleh. Stolov je zmanjkalo.

Imeli smo sestanek za vrtec v naravi za 3- do 5-letnike. Na hitro so predstavili aktivnosti in kaj naj spakiramo, zakompliciralo pa se je pri dodatkih.

Rečeno je bilo, naj naši otroci na kmetijo prinesejo vrečko dobrot. Ena mama je predlagala suho sadje, jaz pa sem predlagala, naj raje ne prinesejo nič. In so se oglasile mame otrok: “Kaj se pa gremo! Ubogi otroci, ker jih še na taboru posiljujemo z bolj zdravim načinom življenja! Eno vrečko bonbonov pa bo že lahko vsak otrok prinesel!”

Sedaj seštejte 1 in 1, dajte na kup 20 naspidiranih otrok od vsega sladkorja in mi povejte, kakšno prisilo se jaz grem, ko mojemu otroku ne pustim lizike.

Problem v tem je, da bi se zbirale sladkarije od vseh za vse. Torej bi se tudi moj otrok basal s sladkorjem in z vsemi mogočimi barvili.

Oglasil se je en ata in izpostavil, da smo eko vrtec. Zakaj ne bi bili eko vrtec še na taboru. Kajti tale ideja s sladkarijami se je čez par minut prevesila v bizarno idejo spet iste mame, ki je zahtevala, da njenega otroka vsak večer vzgojiteljice stuširajo zaradi klopov. Ne vem, kje se je učila preživetja v naravi, a klopa ne moreš utopiti. Z vodo ne gre dol.

Takrat se je isti ata spet oglasil, da to ni eko, s tuširanjem gre ogromno vode. Pa otroci tudi ne bodo umrli, če se ne bodo vsak dan tuširali.

Skratka, polna luna…

Pihala sem in sopihala, v jezik sem se tolikokrat ugriznila, da je bil čisto otečen! A sem imela danes vseeno preslab filter, moj zen se je iztrošil.

Famozne gospe bi pojedla, če bi jih lahko. In izpljunila. Namesto tega so prilile olja na ogenj in sem domov prišla s podvojeno obljubljeno atomsko bombo. Takšno, ki zravna vso obličje tega sveta.

Mož me seveda kot pravi moški ni poslušal glede atomske bombe in sva se skregala zaradi neumnega nesporazuma v zvezi z izbranimi predlogi za večerjo.

Sledil je moj meltdown, popihala sem jo ven za par ur, se zapeljala do bližnjega supermarketa in si kupila moj najljubši sladoled.

Sedela sem v avtu na praznem parkirišču, poslušala stari rock in uživala v vsaki žlici pregrešno dobrega 500ml sladoleda.

To sem rabila. Solitude, brez mojih čmrljev in moža, brez famoznih gospa in brez izkoriščanja moje naivnosti. Ko bom velika kot kit, vsaj veste, zakaj. Ker je bila luna.