Bralna značka po domače

Bralna značka je inovacija slovenskega porekla, ki je v našem prostoru globoko zakoreninjena že skoraj 60 let, ter organizirana po vseh slovenskih šolah.

“Bralno značko sta po češkem zgledu osnovala ravnatelj osnovne šole na Prevaljah, pisatelj Leopold Suhodolčan, in profesor slovenščine na tej šoli, Stanko Kotnik leta 1960, spodbujevalca bralne značke pa sta bila pedagoška svetovalca Petra Dobrila in Ivan Bizjak.”

(www.bralnaznacka.si)

Lani sem imela čast spoznati potomce enega od te četverice pobudnikov bralne značke, še eno izjemno družino. Povedali so mi, koliko truda je bilo vloženega v to in kakšen konglomerat je ideja postala.

Sama sem kot otrok uživala v izpolnjevanju obveznosti za bralno značko. Že septembra sem prebrala in povedala vse knjige. Pa še tiste dodatne zraven.

Moj sine pa po drugi strani bralno značko čuti kot obvezo, kot nenujno zlo. Sicer zelo rad bere, čudovito riše in zna izjemno dobro obnoviti zgodbo, a z bralno značko letos nikakor ne prideta skupaj.

Mogoče sem za to sama kriva, ker sem mu predala odgovornost ali jo bo delal ali ne. Sicer mu na par tednov diham za vrat. Do aprila je žal povedal le eno pesmico. Predvidevam, da je to to in bralna značka letos ne bo opravljena.

Kot dodaten izziv pri njegovem neizpolnjevanju obveznosti za bralno značko jaz vidim pravilo, da morajo biti knjige, ki jih predstavi, pravljice. Ne stripi, ki jih kar požira. Ne enciklopedije, ki jih vestno znova in znova prebira. Samo pravljice. In pesmice. Pa še te pesmice morajo biti iz pesniških zbirk, ne Adi Smolar ali Zmelkow (kar bi moj sine takoj zrecitiral).

Da smo prišli do branja pravljic za lahko noč, smo morali doma zagnati TV skozi okno, uničiti varovalke, da TV ni delala, in izrabiti baterijo na vseh IT aparatih ob izgubi vseh polnilcev.

Po par mesecih neumornega pregovarjanja in upiranja “Ni pošteno, zakaj moram jaz brati!” smo prišli do večernega tekočega glasnega branja pravljic sestricama, medtem ko se tastara lahko malo oddahneta za par minut v drugi sobi.

To je postala že tradicija, vsi trije čmrlji so zmedeni in globoko razočarani, če ni pravljic za lahko noč.

Če se vrnem na bralno značko. Sine je ne bo naredil, posledično bo v bodoče tudi šprical, ker mu bo zmanjkal klin na pohodu na vrh ob zaključku 9. razreda, brez katerega ne moreš plezati dalje.

Glede na to, da sedaj vsak večer bere sestricama, jima občasno še obnovi zgodbo in jima nariše obnovo, da bosta lažje razumeli, je zame bralno značko v naši družini z odliko opravil. Nekonvencionalno, a tako je…

Sam ob prebiranju spodbuja bralno kulturo sestric, sproti uči 4-letnico brati in pisati, 3-letnico pa slišati glasove v besedi. Obe uči obnavljanja zgodb s povzemanjem in parafraziranjem, skupaj likovno doživljajo izbrane pravljice. Starejša pupa riše cele zgodbe, z gradovi in pošastmi. Tamala pa že, odkar je pred pol leta začela risati glavonožca, sedaj to tudi povezuje risbo, v lastno interpretacijo dogajanja v slišani zgodbi.

Da o razvijanju socialni spretnosti, socialnega mišljenja in empatije pri mojem aspi sinu ob tem sploh ne govorimo. Vse skozi pravljico za lahko noč.

Pa kako malo je treba… Samo nekonvencionalna bralna značka po domače!

Pri tem smo ta stari odveč! Čmrlji se sami vzgajajo in poučujejo, jaz pa sem sila ponosna na njih.