Šumi v komunikaciji

Že od nekdaj imam težave s šumi v komunikaciji. Kot pravi ade hade aspi sem impulzivna, hitro se obrnem in pogosto stvari preveč dobesedno razumem.

Potem pa se moram znajti v nevrotipičnem svetu. V svetu prenesenih pomenov in skritih agend. V svetu, ko nekdo nekaj reče, misli drugo, tretji pa interpretira četrto.

Ravno moja slaba fleksibilnosti v komunikaciji in držanje pravil (tistih, ki jih jaz sprejemam) kot pijanec plota me je v življenju stalo marsikaterega prijateljstva, zavezništva ali celo službe.

Še posebno v službi zna biti to velik izziv. Šef reče eno, njegov šef reče drugo, ti bi najraje naredil tretje, ki bi bilo skladno s strokovnimi in etičnimi smernicami. Mene pa takšne dileme ubijajo, mi povzročajo hudo tesnobo.

Pred leti sem bila disciplinsko kaznovana in grajana s strani mojih šefov zato, ker sem eni deklici z izzivi na področju duševnega zdravja dala moj zasebni e-mail. Skrbelo me je zanjo, njena stiska je bila vedno večja, jaz pa sem odhajala na porodniško.

Par dni potem, ko sem šla na dopust pred porodniško, pa dobim e-mail od nadrejenih, kaj se to grem. Kako kršim vsa možna pravila in me bo treba sankcionirati.

Zagnala sem paniko, se začela opravičevati in skušala razložiti ozadje moje poteze. Po njihovem mnenju bi morala deklico s stisko prepustiti sistemu, jo usmeriti k psihologu, ki bi imel zanjo čas čez 9-12 mesecev. Jaz pa sem razumela, da rabi podporo takoj.

Šum v komunikaciji se je začel, ker sem deklici odgovorila na njen e-mail, ko mi je pisala, kako jo v šoli šikanirajo vrstnice. Usmerila sem jo na pogovor v šolsko svetovalno službo, k staršem, k prijateljicam. Povedala sem ji, da sem tudi jaz dala to že čez in ji dala par nasvetov, strategij, kako se s šikaniranjem spoprijeti.

V moji takratni službi je bil cel ogenj v strehi, ko je oče mimogrede na sprejemu pohvalil mojo angažiranost in podporo njegovi hčeri. Vodja je skočila v luft in dobila sem službeni ukor. Dodatne razlage mojih potez zanje niso bile relevantne. Morala bi se držati ustaljenega protokola in jo poslati nazaj k njim. Pa pika!

Par dni zatem smo šibali v porodnišnico, moja pupa se je rodila za več kot mesec nedonošena. To pa veste, kaj vse za sabo prinese… Na trenutke me ima, da bi jim šla glave razbijat, jih tožit ipd. Samo dosegla ne bi nič.

Iz službe sem po porodu dobila le čestitko nekaterih skrbnih sodelavcev, ob prihodu domov iz porodnišnice pa obvestilo, da bi me zaradi mojega netimskega dela in samozadostnosti najraje odpustili, a sem trenutno še varovana delavka.

Dali so mi vedeti, da je ta ukrep prva stopnička do izredne odpustitve iz krivdnih razlogov, kar bo možno izvesti mesec po preteku porodniške. Zablokirali so me pri napredovanju, z oceno 2 sem pristala v nemilosti sistema.

To je samo en primer mojih šumov v komunikaciji. Meni se je zdelo, da delam prav, etično in strokovno. Držala sem se svojih pravil, ki so izhajala iz pravil človečnosti. Res sem kršila protokol napotitev v službi, samo čakajte malo… Kaj je bolj pomembno protokol ali višji etični standardi?

V tej inštituciji ne prestopim več praga! Vzeli so mi vsaj 10 let življenja, ko sem se sekirala, kako čim dlje oditi od njih in si poiskati spet novo službo po poteku porodniške. Na srečo mi je uspelo in sem pristala na nadomeščanje porodniške kolegice v drugi službi.

Tam sem bila končno razumljena in sprejeta. Tam sem bila kot riba v vodi! Šefica mi je postavila ustrezno strukturo, znotraj katere mi je dala dokaj proste roke in možnost za moje visokoleteče ideje.

Sedaj delam spet v novi službi. Tudi tukaj je inkluzivno okolje in izjemno prijetna delovna klima. Rabila sem sicer precej časa, da sem se psihično poslovila od moje prejšnje idealne službe in se sprostila v novem delovnem okolju. Priznam, na začetku sem bila zelo nesrečna in v stiski, še posebno, ko sem morala zaradi pregorelosti za par mesecev na bolniško. Šele po novem letu sem se jaz sprostila, takoj po tem pa sem začela čutiti tudi sprejemanje s strani sodelavcev in šefice.

Sedaj imam občutek prave inkluzije, moje mnenje šteje, delo v timu je timsko.

Seveda kdaj pride do šuma v komunikaciji, kar tudi takoj razrešimo. Kdaj na ta račun dobim še po prstih. A je to moja krivda, ker sem v vsem prehitra in sama presojam, da so moje odločitve skladne s pričakovanji kolegic in vodstva.

Tega se nikakor ne morem naučiti. Najprej premisliti in vprašati, preden ukrepam. Pa se zelo trudim, verjemite mi!

Vedno delam po pravilih, ki imajo zame naslednjo hierarhijo:

1. etični standardi in najvišje vrednote v družbi
2. zakonodaja
3. protokoli posamezne inštitucije
4. mnenja drugih strokovnjakov
5. govorice (… tudi, če ne dam na ta seznam…)

Moje predstave posledic mojih dejanj so večinoma skladne in sprejemljive za nevrotipično okolje, v katerem delujem.

Včasih pa anke tudi niso (op. a. razumem trojni poudarek, je tako načrtno navedeno)… Takrat jih dobim po prstih. Pa spet tumpam, kako bi morala stvar drugače izpeljati… za nazaj! Vendar se iz tega ne naučim, se ne spremenim.

Moje prilagoditvene zmožnosti so šibkejše, zato pa sem tečna kot podrepna muha in grem pogosto z glavo skozi zid in še v plitvo morje. Dokler ne bom imela pretresa možganov, bom še naprej silila z glavo skozi zid.

Iskreno povedano, toliko sem se naučila kot stara ‘paradna kobila, za katero se kadi’: “Do sprememb pride, ko gremo z glavo skozi zid.”

Nevrorazličnost dela spremembe, ne pa togo vztrajanje v predpotopnih protokolih nevrotipične družbe.

Šikanirana sem bila in bom, tete iz ozadja mi bodo vedno metale polena pod noge.

Toliko sem že pridobila na samozavesti, da vem, kaj je prav in kaj ne. Da delam dobro in v skladu z mojimi pričakovanji, z mojimi vrednotami. Da je moja vest čista!

Tudi v tej službi imajo družine moj osebni kontakt. Telefona ne dam, ker se ne maram pogovarjati po telefonu. So pa starši vabljeni v moje podporne skupine. Če to ni skladno s protokoli in bom spet kregana, si poglejte zakaj tako delam in ponovno preverite zgornjo hierarhijo pravil.