Sem aspi ali nisem?

Jaz rada jasno in glasno povem, da sem aspi. Sem namreč popolna kopija mojega aspi sina. Diagnostično gledano in po poročanju moje mame sem bila tipična aspi bejba v otroštvu in adolescenci. Sem tudi tipična aspi bejba v odraslosti.

Moje aspi izjemnosti mi dajo hiperfokus, mi dajo hiter uvid v kakšno podrobnost, mi dajo perfekcionizem pri vsem, kar počnem. Moja šefica sicer pravi, da nisem aspi, temveč anankast. Meni zveni sila podobno… Naj bo kaša ali kasha.

Moj aspi manko me naredi tečno, vsiljivo, pikolovsko, socialno problematično (beri netimsko). Me naredi totalnega nesposobneža pri vsakodnevnih aktivnostih.

Na primer pri nakupovanju oblačil, ki mi jih BTW kupujeta moja mama in tašča. Jaz bi svoja nosila, dokler bi se strgala, pa še to včasih nosim, ker ne opazim, da so že strgana. Ali pri skrbi zase, ko z vročino 40°C več dni ne grem do zdravnika.

Moje socialne inkompetence se še posebno odražajo pri mojem pogledu “pusti me na miru, ne pašem sem” na kakšni zabavi ali samo pri pogovoru s sosedi, s sodelavci na kavi. Kaj pa jaz vem, katero senčilo bi mi pasalo in kaj bom skuhala za kosilo. Bom že nekaj sproti spacala, po vsej verjetnosti bo pa kuhal mož. On bo tudi naredil večino gospodinjskih opravil, ker bom jaz rabila vsaj 1h da pridem k sebi po naporni službi. Rabim 1h brez pogovorov, brez pregovarjanj z otroki, brez divjanja gor in dol. Ponavadi to izgleda kot buljenje v TV (v prazno – itak ne vem, kaj gledam, ker mi možgani šopajo na polno).

Meltdowni so zame stalnica. Že od majhnega, kar vprašajte mojo mamo. V šoli sem bila pridna in vzorna učenka, doma pa živ vrag. Meltdowni pridejo in gredo, nekateri so petarde, drugi pa atomske bombe.

Včeraj sem imela dve atomski bombi.

Prva je bila popoldne. Ko sem prišla iz službe in pobrala mojo kvazi aspi hčer iz vrtca, je ta kar naenkrat začela kričati, da jo boli trebuh. Bolečina je bila tako neznosna, da sva 100 na uro šibali do pediatra, če je slučajno vnetje slepiča.

Pred tem sem se s sestro na Metelkovi skregala po telefonu do te mere, da sem slušalko vrgla dol, ko me je pokroviteljsko skušala odpikati, saj bolečina ni bila več kot 6h non stop. Kateri starš pa čaka, da bo otroka 6h neznosno bolelo?!

No, pri pediatru se je izkazalo, da je bilo vse ok, le črvičilo jo je. Naša pupa pa je to sprocesirala kot pravi aspi, s histeričnim izpadom ob jemanju krvi vred. Takle mamo!

Potem smo šli sinu končno kupit darilo za rojstni dan v Lego trgovino. V trgovini si je ogledoval škatle, pupi sta se igrali s kockami, mož pa je šel malo ven, ko kar naenkrat opazim, da moje najmlajše pupe ni nikjer več.

Padla mi je megla pred oči… Začela sem jo klicati, stekla iz trgovine, nje pa nikjer. Kot kura brez glave sem tekala po hodniku in kričala. Starejša otroka sem pustila v trgovini (to sem si upala, ker smo stalni abonenti in nas prodajalci poznajo že po imenu). Jaz pa delala kroge po nakupovalnem centru in histerično klicala mojo pupo. Na srečo sem jo po 10 min našla – z možem sta šla samo na stranišče.

Takrat sem dobila prvo atomsko bombo, veliiiiiik meltdown. Sesula sem se sredi centra, pred stranišči kar na tla in histerično hlipala. Od olajšanja, od strahu, od bombic in petard, ki so pripeljale do atomske bombe. Ustaviti se nisem mogla, kljub temu, da so me vsi čukasto gledali. Kljub temu, da je bilo konec koncev vse ok, tamala ni izginila, samo pozabila sta mi povedati, da gresta na stranišče.

Rabila sem 3h, da sem prišla k sebi. Od joka, do katatonične faze, do 1h kopeli… Kasneje pa tudi do stresanja jeze nad vsemi, ki so mi ta večer prekrižali pot.

Še posebno nad “sodelavci” v okviru nekega društva, kjer sem dobila občutek, da nisem dovolj cenjena. Vmes sem že hotela izstopiti iz društva, jih poslati v tri krasne, odpovedati vsa predavanja in ustanoviti moj zavod Izjemen.si. Vse v pol ure robantenja in pihanja skozi nos kot razjarjena žival. Še dobro, da upravna enota ni delala, če ne bi šla že tja in registrirala zavod.

Komaj sem se pozno zvečer pomirila in zaspala, že so se začele nove bombice. Tamala je sredi noči bruhala zaradi kašlja in smo jo z nošenjem gor in dol komaj uspavali. Potem se je zbudil še sin. Začel je kričati, ker sem si useknila nos in ga prestrašila. Pa sem imela spet atomsko bombo. Beri: “ponovi vajo od prej”.

Sedaj sedim na mrzlih tleh v kopalnici, hlipam po pol ure meltdowna in pišem ta blog (tehnično gledano nadaljujem s pisanjem, saj sem prvi del napisala že zjutraj).

Mož me prihaja na 5 min pogledat, če sem že bolje. Jaz mu ne pustim blizu. Objemi so ta trenutek kot prisilni jopič in najraje bi samo kričala. Pa ne morem, ker je ura 2 zjutraj. Telo mi buhti, še blazinice prstov me bolijo, ko pišem ta zapis. Mi pa pisanje pomaga pri umirjanju, postopoma…

Pa naj še kdo reče, da nisem aspi!

Dobrodošli na planetu Aspi…

P.S. Komentar o aspi bejbah na FB:

“Pred 12, 13 leti v SLO ni bilo prav veliko znanja o senzorni integraciji in o težavah z njo… Tudi stanje stalne tesnobe in groza v njenih očeh me je vedno znova begala, ampak ni nihče postavil stvari v kontekst… Prebrala sem mnogo knjig in člankov o avtizmu, bila sem na parih konferencah o avtizmu pa kljub temu nisem ničesar posumila. Ko je hčerkina psihologinja pred nekaj meseci rekla, da sumi AS, me je kar sezulo. Najbolj sem si očitala, kako nisem prej tega opazila. Šla sem prebrat vse zbornike, ki jih imam doma in nekaj knjig (starih okrog 20 let). Notri ni bilo NIČ o znakih avtizma in AS pri deklicah! Vsi primeri iz prakse samo fantki… No, hčerka je razen hude senzorne občutljivosti kot ulita pasala v našo družino in se s tem pač nisem posebej ukvarjala. V 6. razredu pa so se začele težave s tesnobo večati, vendar ker je bil hkrati prisoten vrstniški mobing, smo vse težave pripisovali temu. Zamenjali smo šolo in prva polovica 7. razreda je bila (gledano od zunaj) super in sem si oddahnila. Potem se je pa lani aprila začelo sesuvat. Čedalje pogostejša huda anksioznost in napadi panike oziroma paraliziranosti. Nekako smo prigurali do konca šolskega leta. Čez počitnice se je vse umirilo, septembra pa z dvojno močjo udarilo nazaj. Od takrat ne hodi več v šolo. In po daljšem iskanju, kaj se sploh dogaja z otrokom, je kot že rečeno psihologinja posumila na AS. Zdaj se koščki sestavljanke sestavljajo v smiselno celoto in marsikaj iz preteklosti dobiva smisel. Ko sem prvič poslušala predavanje Tonya Attwooda o aspi deklicah, sem skoraj pozabila dihat – opisoval je mojo pupo tako natančno in v detajle! Če pa bi na primer vprašali njene učitelje, bi pa vsi dali roko v ogenj, da je z njo vse v najlepšem redu! V šoli je bila vedno idealen otrok. Sanje vsakega učitelja (mi je reklo že več njenih učiteljic). Ona je perfektno igrala vlogo idealnega otroka. Zrela za oskarja! 😜 No, doma je bila s svojimi izbruhi že od malega sila naporna. Ampak, ko sem jo kaj spraševala, če jo kaj muči, je vsakič znova zatrjevala, da je vse v redu. Tudi pri prejšnji psihologinji je odgovarjala v stilu idealnega otroka brez vseh težav (no, mogoče malo zadržana in plašna)… Pa sem dobila servirano, da jaz pretiravam z opisovanjem njene tesnobnosti, če pa dete na drugi strani pravi, da je vseeee v redu… 🙄 Potem pa vej, kaj se dogaja v otroku, če je na zunaj praktično vse v redu… Tudi če bi jo pred dvemi leti takratna psihologinja testirala za AS, bi moja pupa garant odgovarjala tako, kot se ji zdi da se obnašajo in reagirajo drugi (kakor je po njenem prav) in bi povsem možno padla skozi rešeto… Tisti psihologinji pač ni dovolj zaupala in je imela miselnost – kaj pa njo briga, kako se jaz počutim in kaj čutim. Zato ji je servirala popolnega otroka. Ukvarjali sta se tako s samopodobo in mobingom (tega ni mogla skrit, ker sem jaz to že izvedela od njenih sošolk in mi potem ni mogla več zanikat. Ko sem jo pa jaz prej spraševala, je pa vse zanikala…).”