Naša družina potrebuje kužka. “Terapevtskega” kužka… Za dušo in srce.
Sploh jaz krvavo potrebujem kužka. Ko sem si lani morala vzeti time-out, mi je brat takoj rekel: “Rabite kužka, nič drugega!” Takrat sem ga čukasto pogledala, kaj mi pametuje, ko še zase in za mojo družino ne zmorem poskrbeti, kaj šele za enega kužka.
Kužka sem v preteklosti že imela. Bil je moj prvi otrok, moj prvi vdani partner, moja maza. Moj medij za sproščanje po eni strani, po drugi strani pa prisila za gibanje. To sem takrat krvavo potrebovala in z njegovo pomočjo sem vstala iz pepela.
Potem pa so prišla leta in bolezni, od njega smo se poslovili po 14 čudovitih skupnih letih. Rekla sem, da je to to. Nobenega kužka nočem, ker nihče ne bo tak kot on. Ljubeča zgaga.
Skoraj 5 let sem rabila, da sem začela spet razmišljati o novi priložnosti. Pa ne samo zame, tudi za moje otroke. Moje aspi ade hade dolfi otroke, ki rabijo kosmatinca za stiskanje, čohanje, itd. Da mu lahko pojamrajo, se mu pustijo preljubčkati. Nekoga, ki jih bo spravil na dolgi sprehod (čeprav smo že sami izrazito sprehajalska družina – povsod gremo peš, če se le da 😉).
Moj ade hade aspi sin rabi kužka, da bo komu pustil blizu, moji pupi pa rabita kužka, ki se ne bo pritoževal, če mu bosta prišli preblizu. Sploh moja kvazi ade hade aspi pupa. Ona še posebej potrebuje pasjo ljubezen. Zaradi nje bomo tudi šli v pasjo posvojitev.
O terapiji z živalmi sem se razpisala že pred slabimi 10 leti. Takrat sem čisto padla v to. Navdušena sem bila nad MKZ Rakitno in njihovimi programi z živalmi, na Igu (CUDV), kjer sem takrat delala, smo tudi imeli vedno več poudarka na tem.
Da o Tačkah pomagačkah ali o Ambasadorjih nasmeha niti ne govorim…
Super zadeva! Sploh pasji terapevti v PEK UKC in v šolah, vrtcih, ki delajo čudeže za naše otroke! Takrat so tudi začeli s programom R.E.A.D., kjer s pomočjo psov pomagajo učencem pri branju (več info na http://www.readdogsmn.org).
Z mojim prejšnjim kužkom sva pred leti sicer šla k Tačkam in se ponudila kot terapevta, pa so naju žal zavrnili, ker je bil prevelika zgaga. Rekli so, da je pri 10 letih prestar in premalo učljiv! Malo sem bila sicer surlasta, a sem sčasoma razumela namig.
Takoj po zavrnitvi sem se pa prvič počutila kot prava aspi mama, ko njenemu otroku ne dovolijo na izlet ali v OPB, ko ga v vrtcu, šoli in kasneje izključujejo samo zato, ker ni by-the-book, ker ni tipičen…
Res je bil njegov vojaški vzdevek “Zgaga” (tako kot je bil Kajuh pesnik Karel Destovnik). Zdaj bi mu gotovo nadela vzdevek ade hade aspi.
Njegova socialna interakcija in komunikacija z ostalimi psi sta bili šibki, imel je usmerjene interese za ležanje na mojih nogah in trebuhu, fleksibilnost mišljenja je bila drugačna od drugih psov, interesa za nasprotni spol ali kužke nasploh ni imel. Senzorna integracija pa tudi – zelo je bil izbirčen pri jedi, rad je bil namazan z najbolj smrdljivim govnom in potreboval je ogroooooomno gibanja. Po travniku je do pozne starosti šibal kot da je na spidu. Ubogal ni nič, tudi ob prilagoditvah in našem trudu vzgajanja boljših prilagoditvenih zmožnosti.
Pravi ade hade aspi pes. Me zanima, če to obstaja? Če so lahko mačke aspiji, so lahko tudi psi, sploh takšni, ki odstopajo, ki imajo posebne potrebe 😉. Glede na vedno večjo popularnost pasjih psihoterapevtov bi predlagala proučitev MAS in ADHD pri psih. Če se kdo s tem ukvarja, imate tu idejo za biznis. Sploh je ade hade psov ogromno, samo poglejte pasmo border collie!
Malo mi dogaja, vem… Zgodnja ura je, jaz pa polna energije čakam, da se moja družina zbudi. Če bi imela kužka, bi šla zmrzovat na en dolg sprehod! Sama pa ne bom šla.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj