Time-out

Vzela sem si time-out. Več kot pol leta sem bila odklopljena od družabnih omrežij, od dodatnih predavanj in delavnic, od obveznosti.

Zame je bilo preveč vsega, telo je spet reklo stop, tokrat na drugem nivoju. Preveč obveznosti, preveč stresa. Služba, družina, posebne potrebe doma in v službi. Povsod na maksimalno hitrost in obrate.

Nič čudnega, da se telo upre, pregori. Vzeti si je potrebno čas zase. Potem za družino. Nato za stroko. In šele na koncu za vse ostale.

Time-out kot možnost umika za sprostitev še posebno potrebujemo starši OPP, strokovni delavci, ki delamo z OPP in pa seveda OPP sami.

Zelo pomembno je, kako predstaviti, kaj je time-out. Največkrat je to narobe predstavljeno in tudi razumljeno. Time-out kot kazen… Biti postavljen v kot. Vsi drugi gredo naprej, se igrajo, zabavajo, ti pa čakaš na zeleno luč.

Tudi jaz sem to doživljala kot kazen. Zakaj jaz? Zakaj ne more biti mir, poleg vsega stresa, ki ga že tako imam? Kaj bodo drugi o meni mislili, ko jih puščam na cedilu?

Moja racionalizacija mi sicer pove, da je time-out moja pravica. Samo kaj, ko ne moreš kar tako racionalizirati občutij, strahov, stisk. V kotu se ne počutiš dobro, ker je to kazen. Prisilen počitek je tudi kazen. Ostali se lahko igrajo.

Ko je mimo, lahko o tem glasno govoriš, ko to doživljaš pa ne. Ko je mimo, ugotoviš, da si to potreboval. Da ni bila kazen ampak nuja.

Dragi moji izjemneži! Vzemite si čas zase. Ko boste spočiti, se lahko borite naprej. Potem si vzemite čas za družino. Naučite svoje otroke, da si vzamejo čas zase po vašem modelu.

“ČE NE PUSTIŠ BATERIJI NA TELEFONU, DA SE IZPRAZNI, NE DOVOLI TEGA NITI ZASE! SKRB ZASE JE PRIORITETA IN NE LUKSUZ.”