Čas je za polletno evalvacijo usmerjanja. Evalvacijo starša.
Sin je dobil odločbo lani spomladi, specialno pedagoginjo s septembrom, IP je bil pripravljen novembra. Sestanek s starši za IP po več kot 2 mesecih spoznavanja in dodatne diagnostike.
IP je kar dobro pripravljen, glede na cilje, ki bi bili za sina potrebni. Pri izvajanju prilagoditev v razredu sem morala malo zaropotati, predvsem glede zmanjšanega obsega nalog. Naloge smo namreč spet delali cele dopoldneve in vikende.
Posebna izkušnja je bila, ko je specialna pedagoginja rekla, da z razredničarko ravno ne opažata znakov MAS. Pa sem jima malo razložila glede spektra in pokazala primere sinovih posebnosti. Imela sem občutek, da moj apel za večje potrebe po razvijanju socialnih veščin ni padel na plodna tla. Da sem samo mama, ki je tečna.
Sedaj se izvaja DSP. Kaj točno, ne vem. Svetovalna storitev ni namenjena meni, če ne dam sama pobude (kar ne dam, ker nočem biti tečna mama). Sin pravi, da tam malo telovadi, piše nareke in prepise in rešuje različne naloge vidnega zaznavanja, pogosto tudi matematične naloge. Pa smo tam… Učna pomoč večinoma za močna področja, opravljanje šolskih nalog.
Upam sicer, da temu ni tako, da moj pozabljivi sin pove napol. Glede na zastavljene cilje bi moralo biti vse drugo.
Najbolj bi potreboval pomoč na področju organizacije in izvršilnih funkcij. Namesto napredka smo na tem, da niti zvezkov ne nosi več domov, pozabi na obveznosti, ker si ne zapiše, na beležki se nabira prah.
O socialnih situacijah se po njegovem poročanju s specialno pedagoginjo bolj malo pogovarjata. Ne vem, zakaj – ker ne vidijo potrebe ali, ker moj aspi ne ubesedi potrebe (kateri aspi pa jo?).
Tako spet mi doma rešujemo stisko, ko reče najboljšemu prijatelju, da ne bo več njegov prijatelj, da še njega ne bi hecali, ker je prijatelj z njim. Z njim, ki je bolj neroden in so zaradi tega izgubili pri igri med dvema ognjema. Zaradi takšnih stvari moraš po njegovem končati prijateljstvo. Ali pa, ko misli, da se mu je sošolka posmehovala, ko mu je hotela pomagati z nasveti. Ali pa, ko oponaša sošolce z uporabo preveč sočnih besed in ga učiteljica krega, on pa misli, da je grajan zaradi preglasnega govora. Vse mu je potrebno razložiti, na vsakodnevni ravni. Jaz pa dobim le povabilo na govorilne ure k učiteljici, da se pogovorimo o neprimernem vedenju.
Sinu so se s septembrom pojavili tudi različni tiki. Po tikih vem, da nekaj ne štima. Na težek dan sem jih naštela tudi 20 na minuto. Ko smo zaropotali glede obsega domačih nalog, so se malo zmanjšali. Vsaj to.
Letos je bolj naporno ob DSP kot lani brez DSP… Mogoče to ni povezano, mogoče so samo problem zahteve višjega razreda.
Kaj pa vem, mogoče preveč kompliciram, mogoče so moji standardi previsoki. Sin se pri DSP dobro počuti, prilagoditve se sedaj dosledno izvajajo. To bi moralo biti dovolj.
Večkrat sem pomislila, da bi naši specialni pedagoginji pisala. A potem bi bila spet tečna mama. Tečna mama iz stroke, ki prelaga delo na drugega. Etikete “kovačeva kobila je vedno bosa” pa ne želim. Pa je spet problem v meni in mojih zadržkih…
Mi bomo doma še naprej delali z njim. Tako kot do sedaj, glede na zmožnosti naše družine in toliko, kolikor bo sin dopustil.
Še dobro, da je usmerjanje tudi zato, da se malo razbremeni družino. Sita sem že tega, da moram biti tudi terapevt… Sploh pa je problem, ker moji napotki in vaje pri sinu ne zaležejo toliko, kot če bi mu isto predlagali v šoli. Sem spet mama, ki teži…
—–
Po zgornjem zapisu sem mojemu aspiju rekla, naj kar predlaga specialni pedagoginji, da se pogovorita o nesporazumih z drugimi učenci.
In dobim odgovor: “O prepirih se nisva pogovarjala, o kakšnih podobnih situacijah pa. V takšnih zgodbah. Ampak ni bila ista situacija kot z mano!”
Aaaaaaaaaa. Ta moj aspi in njegovo dobesedno razumevanje s slabo fleksibilnostjo mišljenja. Res, direktno nisem vprašala ali sta imela vsaj podobne zgodbe😅😂
Mea culpa! Posipam se s pepelom…
IZJEMEN.SI 
Komentiraj