“Moj otrok ima avtizem. Prihajamo v paketu. Če ne preneseš avtizma, potem ne moremo biti prijatelji.”
Ta misel mi je segla globoko v srce.
Resnična, lepa in žalostna hkrati…
Soočanje nevrorazličnosti z nevrotipičnostjo ni lahko. Zaradi posebnosti nas lahko družba hitreje izolira. Izoliramo pa se tudi mi sami.
Prihajamo v paketu – vzemite ali pustite.
Kdor se boji drugačnosti, kdor ima predsodke, takšne ali drugačne, potem naše družbe ni vreden. Lahko mu pomagamo razširiti svet, razbijati predsodke, a je to odvisno od njega samega.
Lani smo morali mi to spoznati na zelo neprijeten način. Prijatelji so nam obrnili hrbet, izločili so nas po več letih druženja. Ker je imel naš ade hade aspi stisko, ker smo doma zaradi tega imeli še večjo stisko. Njihova izolacija pa je samo še prilila olje na ogenj.
Nevrorazlične družine zato dobimo debelo zaščitno plast pred ostalimi. Pogosto raje ne dovolimo blizu, da ne bi bili spet prizadeti. Se hitro postavimo v bran, saj smo vajeni, da se moramo neprestano boriti. Včasih morda celo prehitro.
Zanimivo pa je, da bolj ko se trudimo biti sprejeti, bolj nas izolirajo. Ko končno preidemo v stanje je** veter, se kar naenkrat začnejo spreminjati stvari na bolje.
Na račun aspi specifik imam stalno občutek, da moram opravičevati naše odzive. Še enkrat več energije porabim, ko razmišljam, kaj si bodo drugi mislili. Kako omiliti takšno situacijo. Na koncu pa so samo tri poti: vzemi, bori se ali pusti.
Od borb sem že pošteno utrujena. Za nekatere se enostavno ni vredno boriti. Včasih je tudi potreben samo čas in bi borba lahko situacijo samo še poslabšala.
Ostaneta le še “vzemi” in “pusti”. Nalepka “moj otrok” prednjači pred vsemi.
Ko pa nekje dobimo občutek sprejetosti, takrat lahko končno zadihamo… in zaupamo. Postopoma😉.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj