Včeraj sem poslušala predavanje izjemne ženske, dr. Jasne Murgel, ki je med drugim poskrbela tudi za Zakon o celostni zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami.
http://videolectures.net/pozitivnapsihologija_murgel_zivljensko_poslanstvo/
Začela sem razmišljati o našem poslanstvu, o poslanstvu staršev, ki imamo otroke s posebnimi potrebami.
Tako kot dr. Murgel se tudi jaz čutim primorano deliti svojo izkušnjo z drugimi, ozaveščati, prisluhniti in pomagati. Morda tudi zato, ker bi si jaz kdaj želela isto od nekoga drugega.
Starši se s posebnimi potrebami soočamo na različne načine. Eni poslanstvo dobijo v zdravljenju otroka in vodenju po različnih terapijah, drugi pravijo, da gre življenje naprej, tretji so žalostni, jezni ipd.
Ko se pogovarjamo takšni starši med sabo, pa ugotovimo, da smo 1000 km stran od tipičnih staršev. Ti se obremenjujejo z ocenami, krožki itd., mi pa hočemo, da so naši otroci razumljeni in sprejeti, predvsem pa srečni v svojem skupku močnih področij in izzivov. Vse ostalo še pride, je drugotnega pomena.
Kdaj pa so naši otroci lahko srečni? Koliko jim lahko pri tem pomagamo?
Stisko, da nisem dovolj naredila za moje otroke, vsakodnevno občutim. Nikoli ni dovolj. Ne smem biti utrujena. Ne smem zboleti. Tako sem razmišljala od trenutka, ko sem izvedela, da sem noseča s prvim otrokom.
Ta mentaliteta me je pogosto gnala v nemoč in strah. Nikoli tudi ni bilo prav. Vedno bi bilo lahko še bolje…
Ko pa ti zdravje zataji in narediš refleksijo, kaj si sploh s tem dosegel, ugotoviš, da je marsikateri strah za brez veze in marsikatera “napačna poteza” niti ni bila tako napačna.
Vzeti si moramo tudi čas zase, za partnerstvo. S tem bomo lahko boljši starši, pa naj še tako absurdno zveni. V poslanstvu moramo imeti tako naše otroke s posebnimi potrebami, kot tudi njihove sorojence, partnerja in pa seveda sebe!
Jaz si svojo dušo lajšam s tem blogom in skupino Zavod Izjemen.si na Facebooku. Ko delim, kar mi je všeč, ko povem, kaj me teži in česa se veselim.
Ko enkrat izprežeš iz te podobe popolnosti in sprejmeš sebe in svojo družino takšno, kot je – nepopopolno, a čudovito – se začne pravo zdravljenje. Zdravljenje duše, nabiranje energije, lažje soočanje z vsakodnevnimi izzivi in nenazadnje veselje ob uspehu.
V zgornjem predavanju je izpostavljeno tudi, da moraš imeti humor. Smeh je pol zdravja, pravijo. S humorjem tudi lažje predelaš težke trenutke. Tudi mi imamo svoje “avspuhe”. Z njimi odpravimo že tričetrt stiske. S skrbjo, žalostjo in jezo tako ali tako ne moreš nič pomagati!
Če se vrnem k mojem poslanstvu… Osebe s posebnimi potrebami tako ali drugače zapolnjujejo moje življenje – doma, v službi, v ogledalu in na spletu.
Preko tega rastem in menim, da me dela boljšega človeka.
So pa tudi dnevi, ko bi vse najraje nekam poslala, se zavlekla v najglobljo luknjo in imela vsaj en dan mir in tišino.
Torej, pridružujem se sporočilu staršem otrok s posebnimi potrebami od dr. Murgel – najdite svoj mir, svoje poslanstvo, ki bo zajemalo tako vas, kot vašo družino. In ne pozabite se smejati🤗!
IZJEMEN.SI 
Komentiraj