Pred dobrim mesecem sem se udeležila SAM tržnice, kjer so različni ponudniki (zasebni in NVO) predstavili svoje storitve.
Med drugim je bila tam tudi stojnica za odrasle. Gospa, ki je bila tam, je rekla nekaj, kar se mi je vtisnilo globoko v spomin. Pogovor je nanesel na to, da tudi pri sebi (in ne le pri sinu) opažam določene aspi karakteristike. Ona pa je na to rekla: “Potem pa ne pozabite objemati svojih otrok, poskrbite, da ne boste več hladna mama!”
Zame je bila ta pogovor sila neroden in neprijeten. Najprej sem bila šokirana, potem užaljena. Kako me lahko sploh sodi po eni minuti pogovora?!
Nato pa me je to začelo preganjati. Ali sem res preveč hladna mama? Ker rabim svoj mir, ko pridem iz službe? Ko sem zvečer zasičena z dražljaji in skočim 3m v zrak, če se me kdo dotakne? Ko se zapičim v nekaj oz. obsesiram o nečem in toliko časa težim mojim otrokom in možu, dokler se to ne odpravi? Svoje otroke in moža veliko objemam, jim rečem, da jih imam rada… A le, ko to meni paše, ko sem na to pripravljena. Ob vseh drugih priložnostih pa res hladno ali pa preveč intenzivno odreagiram.
Potem pa pride za mano ta občutek krivde. Nočem tako reagirati, a v trenutku zasičenosti zmore moje telo samo “fight or flight mode”. V ostalih trenutkih sem lahko ljubeča, zabavna, skrbna mama brez problemov. Ko pa me kaj skrbi ali sem imela slab dan, pa odreagiram na edini način, ki ga zmorem.
Vse te trenutke si zelo dobro zapomnim. Saj jih ni veliko, a nekaj pa jih vendarle je. In vsi ti trenutki me žrejo v dno duše.
Začela sem razmišljati, kako mi je ta lastnost prinesla tako slabe kot tudi dobre trenutke v mojem življenju. Neljubih izkušenj nikoli ne pozabim, še sedaj vem kje, s kom in zakaj so se se zgodile.
Kaj pa je dobrega na tem, se boste vprašali. Iz neprijetnih situacij se učimo, od posameznika pa je tudi odvisno, ali se bo ob njih dvignil. Jaz jih analiziram toliko časa, dokler zanje ne najdem rešitev. Včasih je to hitro, v parih urah, včasih pa lahko traja tudi nekaj let.
In te dolgotrajnejše predelave me najbolj izčrpajo, po drugi strani pa me ob najdenih rešitvah tudi najbolj navdajo z energijo in zagonom za naprej.
No, za tale odziv gospe s SAM tržnice, sem potrebovala dober mesec. Sedaj sem ga šele sprejela takšnega, kot je bil – iskren in morda izhajajoč iz lastnih izkušenj oz. zgodb, ki jih sliši od aspi odraslih, nikakor pa ne zlonameren. Ta del je dodala moja stiska.
Sedaj, ko sem to sprocesirala, se lažje počutim. In doma skušam čim manj odreagirati kot aspi.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj