Skrbi ob usmerjanju

Z usmerjanjem pridemo do točke, ko poti nazaj več ni. Imamo različna strokovna mnenja, vsi se strinjajo, da naši otroci potrebujejo pomoč in podporo.

A končna etiketa pride z odločbo. Ko bodo vsi vedeli. Ko bodo starši sošolcev in sošolci izvedeli, da so tudi uradno drugačni. Ko bo cela šola vedela.

Čas, ko pride v naše življenje strokovna skupina za pripravo in izvedbo IP. Ko spoznamo, kdo bo izvajal DSP in posredno vplival na uspeh naših otrok.

Na papirju je vse lepo. Končno jih bodo morali začeti bolje razumevati. Dokaz, da si starši težav ne izmišljujemo in zanje ni kriva naša vzgoja.

Potem pa je tu človeški faktor. Kot vemo, so nekatere šole bolj naklonjene otrokom s posebnimi potrebami, nekatere manj. Nekatere izvajajo zelo dobro prakso, nekatere je treba vlačiti po pritožbah na šolski inšpektorat.

V kakšno prakso bo padel moj otrok? A se bom morala boriti za njegove pravice? A bom morala izsiliti enakovredno vlogo pri pripravi IP? Na sestanek s strokovno skupino priti z rdečim flumastrom?

Najbolj me skrbi opredelitev dobra ali slaba praksa. Katera bo? Če bo slaba, kaj lahko naredim? Pripravljena sem žal predvsem na slednjo, ker me izkušnje drugih otrok in njihovih staršev to učijo.

Kot strokovnjak vem, kako bi moralo vse to potekati. Vem pa tudi, da v praksi pogosto ni tako idealno kot na papirju. In ravno to me skrbi. Ali bodo znali poskrbeti za mojega otroka? Ali nas bodo slišali? Ali bodo znali predstaviti njegove posebnosti na primeren način v razredu, v širši skupnosti?

Mu bo etiketa prinesla več dobrega ali več slabega? Ali sem mu z usmerjanjem pomagala? Ali bo z odločbo postal lahka tarča za druge otroke, za nekatere učitelje?

Skrbi me predvsem neustrezna praksa. Najvišja ocena 3 samo zaradi odločbe. Pomanjkljivo upoštevanje predlaganih prilagoditev. Šikaniranje, takšno in drugačno. Neprimerna DSP, ki je sama sebi namen.

Mojega otroka pa najbolj skrbi, da bo na račun DSP manjkal pri pouku. Noče biti drugačen. Upam, da bodo izvajalci imeli toliko zdrave pameti in vedeli, da se socialne veščine ne morejo izvajati 1:1 v kabinetu. Pa tudi, da učne pomoči ne potrebuje. Če bo delal matematiko namesto pomoč pri primanjkljajih, bom kot tasmanski vrag pridrvela v šolo.

Ne vem, kaj bo… Pustimo se pozitivno presenetiti.

—————–

Pa še fenomenalna replika na to objavo na FB:

“Odločba ni etiketa… Etiketo sem jaz dal svojemu otroku, ko sem ga prvič vzel v naročje. Etiketo “MOJ”. In iz te etikete iz dneva v dan nastaja blagovna znamka – ne kar ena, ampak taka, posebna, zaželjena, cenjena, prestižna če želite.
Odločba zato ni etiketa, odločba mora biti garancija, da bodo vsi, ki bodo prišli v stik z blagovno znamko “MOJ” vedeli, s čim imajo opravka in temu primerno z njo ravnali.
In IP… IP so navodila za vzdrževanje, da nihče ne bo iz lastne nevednosti na kakršen koli način škodil vrednosti in ugledu blagovne znamke “MOJ”. 🙂
Zatorej brez skrbi, v primeru da kar koli od zgoraj napisanega gre narobe, je blagovna znamka “MOJ” zaščitena z rottweilerjem in argentinsko dogo, ki bosta nespoštovanje pravic prežvečila po svoje v duhu zaščite interesov in ugleda blagovne znamke “MOJ”!

Vem da ne gre brez skrbi, ampak če pogledaš iz druge perspektive, morda izgleda, ne bom rekel lahko, ker to ni… izgleda izvedljivo :D”

(Sebastjan Lovrenčec)

Kapo dol za tak komentar, tako bi morali vsi razmišljati!