Kdor me pozna, ve, da sem tečna in stroga mama. Sploh, ko gre za spodbujanje samostojnosti. Ali pa, ko gre za šolo.
Pred leti me je vzgojiteljica debelo gledala, ko nisem hitela oblačiti mojega triletnega otroka in sem samo stala in dajala navodila: “Obleči se, gremo domov.” Rekla je: A vam se pa nič ne mudi?” “Ne!” sem ji odvrnila. “To je investicija za prihodnost!”
V šoli sem do nedavnega sinu stalno dihala za vrat. Naredi nalogo! Uredi šolsko torbo! Vprašaj za pomoč, če ne zmoreš sam!
Najprej je potreboval učenje s posnemanjem. Potem je potreboval zbiranje nalepk (žetoniranje). Parkrat mi je tudi počil film in jih je pošteno slišal. Na primer, ko je dva tedna “pozabljal” beležko s podpisom ali, ko načrtno ni nosil zvezkov domov, ker bi moral narediti še nalogo za nazaj.
Včasih se mi je zdelo, da se borim z mlini na veter. Opravljam sizifovo delo. Se po nepotrebnem sekiram in sekiram vse okoli sebe.
V zadnjem času pa sem zaradi lastnih obveznosti in preutrujenosti malo izpregla. Nehala sem stalno težiti.
Odločila sem se tudi, da mu prepustim samostojno presojo glede bralne značke. Branje ni ravno njegovo najljubše opravilo, sploh, če niso pred njim debele enciklopedije. Še ni ponotranjil koncepta branja za užitek, mogoče ga nikoli ne bo. On bere za iskanje informacij…
Pa pride sin pred nekaj tedni domov, se uleže na posteljo (obvezno z glavo navzdol) in začne brati knjigo. Me je skoraj kap: “Kaj pa delaš?” Bralno značko bom naredil. Saj imam samo še dve pravljici in tri pesmice!”
Včeraj je vzel zadnjo knjigo v roko, brez tečne mame, in danes bo zaključil z bralno značko. Jaz pa sijem od ponosa in se sprašujem, če vseeno nisem imela kaj prstov vmes z mojim teženjem. Kaj pravite?
IZJEMEN.SI 
Komentiraj