Kulturni dan

Na kulturni dan sem imela kar nekaj nekulturnih soočenj.

Jutro se je začelo z žaljivkami na mojo objavo v eni od FB skupin. Kar tako, ker imajo ljudje malo več časa za komentarje. Seveda so bili to komentarji ljudi brez pravih imen in fotografij. Takšnih, ki se pod skrivno identiteto z užitkom skregajo na kakršno koli temo že.

Nato smo se z družino odpravili na naš tradicionalni pohod po kulturnih ustanovah. Po spletu okoliščin smo namesto v prirodoslovnem muzeju pristali v narodni galeriji.

Še nikoli nismo bili v galeriji. Otroci so zato z navdušenjem raziskovali prostor in komentirali slike. V galerijah je po navadi malo bolj toplo, zato je tamala hitro slekla bundico. V par minutah je bila pri nas uslužbenka galerije in mi zatežila, da ne smem hčerine bundice nositi v rokah. Ali naj jo takoj obleče ali pa naj jo odnesem v garderobo, pred katero se je vila dolga vrsta.

Gospa, predvidevam, verjetno nima otrok. Če bi jih imela, bi vedela, da se lahko oblačenje prekurjenega dvoletnika v sekundi spremeni v tantrum sredi polne galerije. Če bi morali čakati v dolgi vrsti namesto raziskovati galerijo, prav tako. Zato smo raje predčasno zapustili naš ogled in otroke prikrajšali za par mojstrovin. Zanimivo pa je bilo gledati druge starše z bundami v naročju, ob katere se nihče ni obregnil…

Naše kulturno romanje smo nadaljevali še v sosedno, moderno galerijo. Razstave so bile zanimive, a naši trije čmrlji so kmalu postali manj kulturni (bolj hiperaktivni, razdražljivi, glasni), zato smo se po hitrem postopku odpravili na kosilo.

Obiskali smo najbolj obiskan “kulturni hram” za kulturno romarske družine – restavracijo s hitro prehrano. Ljudje so se gnetli vsevprek, gazili čez tuje otroke. V gužvi velja zakon močnejšega, ali kako? Izgleda, da so v svojem kulturnem pohajanju postali tako lačni, da so pozabili na svojo kulturo.

Še večji izziv pa je bilo kasneje priti do avta in speljati iz parkirišča. En gospod je bil zelo kulturen in skrben, ko nam je hotel pomagati pri manevriranju skozi sneg, drugi gospod v avtu, ki bi moral le še par sekund počakati, pa je kar nekulturno speljal mimo in skoraj povozil prvega gospoda.

Odpravili smo se domov in se odločili, da je bilo dovolj kulture za nas.

Doma sem razmišljala, kako zadnje čase opažam, da so ljudje vedno bolj nestrpni in zajedljivi drug do drugega. Vedno manj je tistega sočutja, potrebe, da bi pomagal. Spremenile so se naše vrednote.

Nekaterim manjkajo že osnovne manire. Rabimo posebne črte, da vemo, kje začeti čakati v vrsti (pa še tega se vsi ne držijo). V prometu doživiš več dvignjenih sredincev kot pa možnosti, da te nekdo spusti v kolono, ko prihajaš iz stranske ceste.

Sploh pa manjkajo osnovne manire na družabnih omrežjih. Tam se v tančici anonimnosti počne vse. Se šikanira šikanirane, se napada vsakega, ki da še najbolj banalno mnenje.

Lahko se pritožujem cel dan. Lahko pa se odločim, da mi je mar za te trenutke nekulturnosti. Važno je le, da se jaz sama trudim obnašati kar se da kulturno in tako učim tudi moje otroke. Za kulturo drugih pa naj oni sami poskrbijo!