Nerazumevanje lahko vodi v katastrofalne posledice

Ta mesec sem slišala kar nekaj žalostnih zgodb o naših aspi otrocih. Zgodb, ki so me kot človeka močno pretresle in razjezile.

Otroci z avtizmom so posebni. Posebne jih delajo tudi njihovi usmerjeni interesi, ki znajo biti včasih zelo neobičajni. Posebne jih delajo njihova stereotipna vedenja. Ob izbruhih to še posebno začutijo njihovi starši. Ti so vsakodnevno zato dosti bolj na tapeti od staršev nevrotipičnih otrok.

Vse to spremlja laična okolica. In kvazi strokovni delavci v vrtcih in šolah. Potem pa pride do kakšne nove bombe (atomske ali vodikove) in nastane problem.

V enem mesecu sem slišala vsaj 10 podobnih zgodb. Otrok je imel svoje “izpade”, v šoli jih niso razumeli, prišlo je do agresivnega vedenja. In kaj so naredili nekateri kvazi strokovnjaki? Družine so prijavili na CSD zaradi suma na eno od oblik zlorab.

Sledilo je zaslišanje. V šoli, na CSD, občasno tudi na policiji. In velecenjeni strokovnjaki so izprašali naše otroke (pod zame totalno neprimernimi pogoji), kaj je bilo.

Prejeli so tipičen aspi odgovor: “Ne spomnim se!” Ali pa v iskrenem, dobesednem razumevanju: “Starši so mi rekli, da moram to in to povedati!”

V teh službah ni strokovnjakov, ki bi bili usposobljeni za ustrezen klinični pogovor z našimi otroki. Občasno kakšnega sicer pokličejo kot sodnega izvedenca, a takrat je že prepozno. Škoda je narejena.

Te zgodbe so mi dale vedeti, da so lahko družine otrok z avtizmom pod dvojno ali trojno stisko. Prvič zaradi otroka, drugič zaradi nerazumevanja in nesprejemanja okolice in tretjič zaradi skrajno nestrokovnega ravnanja kvazi strokovnih delavcev, ki bi morali otroka zavarovati in vedno delati v njegovo dobro!

Namesto tega pa pred otrokovimi bullyi sprašujejo, kaj se je zgodilo, ko je bil brutalno pretepen, starše otroka, ki se ob stiskah sam tepe, prijavijo zaradi fizične zlorabe, starše otroka, ki skoči v zrak ob dotiku prav tako.

Takim bi jaz takoj vzela možnost dela z otroki. In jih poslala k psihiatru. Res je treba biti odziven in hitreje prijaviti ob tovrstnem sumu… A se je potrebno prej pozanimati, kaj bi še lahko bil razlog za določena vedenja. Sploh, če ima otrok diagnozo.

Nekateri kvazi strokovnjaki so šli še korak dlje. Ko so se starši pritožili na inšpekcije, policijo ali ministrstvo ob neustreznem ravnanju v šoli, ob neodzivnosti, ko so otroka pretepali, ob hudem šikaniranju nekaterih učiteljev, so izvedli najbolj absurdno potezo, ki je možna. Starše so prijavili na CSD… Zaradi maščevanja. Da zavarujejo svoj hrbet.

Verjetno razumete moj gnev in zna biti, da ste bili, tako kot jaz, v podobni stiski.

Mene sicer nihče ni prijavil na CSD, tudi jaz nisem šla na inšpekcijo ipd. (ko bi morala), sva pa z možem že doživela, da so naju strokovni delavci obtožili fizične zlorabe.

Moj sin je bil v preteklosti namreč pogosta tarča bullyev. Ko sem tem kvazi strokovnjakom dopovedovala, da je modrice dobil od sošolcev, so mi zatrjevali, da je tak prišel od doma.

Ker se vidi, kako stroga starša sva (mimogrede ti kvazi strokovnjaki še strukture ne ločijo od strogosti). Seveda so sina vprašali, kaj je bilo. Uganite, kakšen odgovor so dobili! “Ne vem, ne spomnim se!”

Če bi se naši družini kdaj zgodila takšna situacija, iskreno povedano, ne vem, kaj bi naredila… Vsekakor eno veliko štalo. Letele bi glave in topli stolčki. Ovadbe. Tožbe. Pa gonje v medijih.