Danes sem dobila diagnostično oceno naše delovne terapevtke, ki je sina pregledala v sklopu diagnostike za Aspergerjev sindrom. Formalni preizkusi, ki jih je izvedla, so pokazali, da ne izpolnjuje motoričnih pogojev za dispraksijo oz. razvojno motnjo koordinacije (RMK). Ni več pod 15. centilom. Jupiiiiiii! 😎😀😁🤗🎉🎈
Sina smo v preteklosti dvakrat testirali z motoričnimi testi. Vsakokrat je imel rezultate, značilne za blažjo obliko RMK. Izpolnjeval je tudi druge kriterije po diagnostičnih priročnikih. Težave pri gibanju so vplivale na njegovo izvedbo vsakodnevnih aktivnosti, kot so hranjenje, oblačenje, igra na igralih itd. Težave so bile prisotne od rojstva in niso bile obrazložene z drugimi zdravstvenimi stanji oz. motnjami. To so kriteriji.
Od zadnjega testiranja pri 5 letih je začel trenirati judo, doma smo se gibanju intenzivno posvečali, imel je redno privat specialnopedagoško obravnavo (chez mama). Veliko je delal na fini motoriki, lego kocke so bile za to zakon. Skupaj sva pekla, rezala, barvala, se igrala v pesku, delala grafomotorične vaje.
Za vsakodnevne aktivnosti sva delala vizualne urnike, ček liste, zbirala nalepke za hitro oblačenje, ugibala število žlic juhe v krožniku za hitrejše hranjenje.
Doma smo od začetka spodbujali čim večjo samostojnost, samostojno oblačenje in obujanje. Z mnogo več vaje smo se naučili zavezati vezalke, voziti poganjalčka, kolo in skiro, celo smučati (tega jaz še sama ne znam).
To je bil moj poseben interes, moje poslanstvo na svetu. Iz tega sem dobesedno in v prenesenem pomenu doktorirala (no, bom v kratkem). Trudila sem se ozaveščati druge, usposabljala vzgojiteljice in svetovalne delavce vrtcev, imela predavanja v okviru Društva Bravo ipd.
In kaj bom zdej, ko uradno ni več RMK? Njegove trenutne težave so izgubile motorični kontekst in so pretežno prisotne na področju izvršilnih funkcij in organizacije šolskega dela. Zapis je bolj čitljiv, zvezki so bolj urejeni, dosega medalje na tekmovanjih iz juda in suvereno pleza po igralih. Moj sin uradno nima več RMK.
Čeprav ostaja neroden, se spotakne na ravnem, deluje nekoordinirano, je nespreten z žogo in se vsak dan popacka, ker ne zna sedeti za mizo, nima RMK. To konec koncev za naše domače življenje ni pomembno. Je le ime.
Sem vesela in razočarana hkrati. Za moje veselje so očitni razlogi. Za moje razočaranje pa ne tako očitni… Razočaranje je bolj v smislu dvoma v “pozdravitev”, saj nobene dis* ne moremo pozdraviti, le izboljšamo lahko določene spretnosti in veščine. To smo menda naredili. Z veliko truda in naše energije. Malo sem upala na diagnozo, da bi lahko s papirjem šla v šolo in rekla: “Eko, zdej se pa še vi trudite. Jaz rabim pavzo!” Tu je moje razočaranje.
Ker bo treba na tem še vedno le doma delati. Ker se v šoli nihče ne bo ukvarjal z njegovimi delno doseženimi in nedoseženimi cilji pri predmetu šport, pri predmetu likovna umetnost, pri matematiki v okviru natančnosti pri geometriji. Tam so še vedno izzivi. Tam mu nihče ne bo prišel nasproti…
Jedro njegovih izzivov in primanjkljajev, dosti za našo odločitev za pridobitev odločbe o usmerjanju in statusa otroka s posebnimi potrebami, je ade hade aspi. Ti dve diagnozi pokrijeta vse njegove izzive. In tu bo dobil vso možno pomoč in podporo povsod. Doma in v šoli. Jaz pa s tem nova posebna interesa😉.
Zbogom, draga RMK, se srečava le še ob pogledu v ogledalu, pri strankah v službi in na predavanjih širom Slovenije. Mojega sina pa pusti pri miru!!! 💪🎈🎉
IZJEMEN.SI 
Komentiraj