Včeraj sem bila v DZ na skupini staršev za inkluzijo otrok s posebnimi potrebami.
Spoznala sem par čudovitih, izjemnih ljudi. Ljudi, ki sedijo v parlamentu. Ljudi, ki vodijo društva in zveze za naše otroke. Ljudi, ki so se v svojih posebnih potrebah dvignili kot feniks iz pepela.
Preko FB nekatere že poznam, sedaj pa sem jim končno lahko segla v roko in jim čestitala za izjemno delo. Bravo!
Glavna tema našega dvournega popoldanskega druženja je bila stiska ob neinkluzivni naravnanosti naše družbe. Starši so razočarani bentili nad sistemom, nad zavodi in nad nesposobnimi strokovnjaki.
Ko sem začutila, da slišim dovolj, sem se v čustvenem nagovoru pošteno razkurila. Ni res! Ni vse zanič! Premiki se delajo. Se tudi nekateri srčno trudimo. Ozaveščamo, izobražujemo, pišemo apele, izvajamo delavnice za otroke, jih v službi celostno obravnavamo.
Presenetljivo me po sestanku niso obesili na križ. Temveč mi stisnili roko in pohvalili moj pogum. Tega iskreno povedano nisem pričakovala.
Sestanek je sklicala gverila mama in naša predstavnica v DZ. Gospa, ki je poskrbela, da imamo Zakon o celostni zgodnji obravnavi. No, midve sva se na koncu objeli. Ker se lahko sporazumevava brez besed. Hvaležna sem ji, da nas zastopa in upam, da se bo pri svojih podvigih še naprej uspešno borila za napredek v toni administracijskih in političnih preprek.
Spoznala sem doktorantko z gibalno oviranostjo, ki je na sestanek prišla s svojo gverila mamo. Z gverila mamo, ki je dosegla inkluzijo svojega otroka že 30 let nazaj in se ni pustila prepričati strokovnjakom, ki so ji govorili, da ne bo niti OŠ zdelala. Tudi njima sem s ponosom in podporo segla v roko.
Spoznala sem osebo, ki je vedno na voljo s svojimi konstruktivnimi nasveti na družabnih omrežjih. Kje dobiti najboljšo pomoč in podporo za naše otroke. Pa ji nihče ne reče hvala. Diplomirala je iz inkluzivnosti in komunikacije med starši in strokovnjaki. Nje nisem uspela objeti, ker se ji je mudilo, a ji rečem lahko samo srčna hvala za vse!
Spoznala sem člane društva, ki so mi prejšnji teden sporočili, da ne morem biti v njihovi skupini, ker nisem starš otroka s prav določenimi posebnimi potrebami. Sem jim kar odkrito povedala, da so me razkurili. Ko so mi razložili, zakaj, sem jih razumela in jim oprostila, se jim tudi opravičila za moj rant na FB.
Spoznala sem številne izjemne starše. Čutila njihov izjemen trud in jim bila za to hvaležna. Gverila mame in očete.
Domov sem prišla polna vtisov. In pozitivne energije.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj