Te dni sem zaprla še ena vrata, se poslovila od nekdaj velikih družinskih prijateljev.
Ta družina je bila del naše družine več kot pet let. Njihov otrok je bil v krogu najboljših prijateljev naših otrok. Skupaj smo praznovali kar nekaj novih let, rojstnih dni, pomembnih prelomnic. Pazili so moje otroke, ko sem šla rodit. Posojali so nam oblačila in pripomočke za naše najmlajše. Skupaj smo hodili na izlete, gurmansko preizkušali dobrote Slovenije, odkrivali skrite kotičke naše čudovite dežele.
Skupaj smo preživeli kar nekaj lepih trenutkov. Naši otroci so se družili, ko smo se tastari družili ob dobri hrani in pijači. Popazili smo otroke drug drugega, ko je zagustilo, vozili smo otroke drug drugega na treninge, na prireditve.
Lani pa je imela naša družina težko obdobje. Moj sin je šel v šolo in življenje se nam je obrnilo na glavo. V razredu je bil s svojim (zdaj nekdanjim) najboljšim prijateljem. Z dečkom, katerega družina je bila tudi del te skupine, s katerimi smo se družili, praznovali, hodili na izlete itd. Ta deček, prej omenjeni otrok in moj sin so bili klapa. Skupaj so se družili v vrtcu, skupaj smo bili ob vikendih, čez počitnice.
No, in ade hade aspi mojega sina se je v šoli pokazal v svoji najboljši luči. Svojega najboljšega prijatelja je želel le zase. Težko mu je bilo sprejeti, da ga ta prijatelj zavrača. Težko mu je bilo sprejeti, da ga naganja stran, ko se hoče igrati z drugim dečkom. Da ga ta deček zmerja in tepe, ker aspi v mojem sinu ne razume, da prijateljstvo ni večno. Da napumpa razredne bullye, naj ga pretepajo tako, da jim reče, da jih je moj aspi obrekoval. Moj aspi ni zmožen obrekovanja. Niti laži. Niti manipulacije. Ker je aspi. To zmorejo nevrotipični otroci, še posebno tisti visoko inteligentni in dobro funkcionalni.
Moj aspi ni zmožen manipulativno sprožiti konflikta, niti prvi udariti. Smo ga pa vedno učili, kako naj postopa, če se kdo nanj spravlja. Gre najprej povedati učiteljici. Če se ta ne odzove, naj drugič kar udari nazaj. Je šel povedat enkrat, dvakrat, desetkrat. Učiteljica ni verjela, ker je bil deček priljubljen v razredu in njen ljubljenček, kar je dala večkrat vedeti na govorilnih urah in roditeljskih sestankih. Ko ga je spet udaril, pljunil, ugriznil, mu je moj sin z istim vedenjem vrnil. Včasih takoj, včasih čez par dni. Navidezno brez razloga za nevrotipične. Jaz sem pa takoj vedela, zakaj ga je tisti dan udaril “prvi”. Ker mu je vračal za pretepanje par dni nazaj.
V šoli smo imeli stalen abonma, vsak teden nov podpis. Klicani smo bili v šolo zaradi sinove agresivnosti. Bolj kot sem razlagala, kaj je povod in kaj vzrok za to, manj so mi verjeli. Drugi priden, pameten deček česa tekega že ne bi zmogel. Moj aspi je bil kriv, ker je bil posesiven. Ker je mislil, da je njegov “najboljši prijatelj” pravi prijatelj. Ne pa nekdo, ki ga zmerja in tepe. Nekdo, ki se posmehuje njegovi počasnosti.
Nekdo, ki sproži skupinsko posmehovanje in pretepanje mojega sina. Ja, to smo imeli v 1. razredu. Nekdo, ki začne s posmehovanjem, povabi še druge, sledijo razredne ovce. In na koncu se moj sin zvija v garderobi, medtem ko se mu sošolci in sošolke smejejejo, da je jokica, ker joka, ko ga trije fantje brcajo v trebuh, v glavo in v mednožje. Ko starši drugih otrok to nemočno gledajo in se ne premaknejo. Zmorejo samo meni popoldne na dvorišču povedati. Ko učiteljice ni nikjer.
Ta izkušnja nas je kot družino zelo prizadela. Moj sin je po 6 mesecih končno uvidel, da iniciator mobinga ni več njegov najboljši prijatelj. Bil je tako žalosten ob tem spoznanju, da se še par tednov ni sestavil. Želel je iti stran. V drug razred ali ostati doma. V šolo, k tej skupini otrok pa nikoli več. In šli smo do ravnateljice, ki je naredila tisto, kar najbolje zna. NIČ. Rekla je, da ima kadrovske težave, prostorsko stisko in grozen šolski okoliš, kjer nastaja vedno več neprofitnih naselij. Ko sem ji rekla, da imamo mi težave zaradi avtohtonih slovenskih otrok, mi ni verjela. Zato sem sina ob prvi priložnosti prešolala. Mimogrede, tudi njegov “prijatelj” se je prešolal. Govorice pravijo, da zato, ker je bil edini Slovenec v razredu. Brez komentarja…
Kako je v to vključena družina iz začetka te zgodbe? Mama sinovega “prijatelja” je povedala očetu v tej družini, da se fanta ne razumeta več. Da ga moj aspi tepe in grize. Da imamo hude probleme v šoli. Ta družina je obrekovanje sprejela. Ni pomislila, da bi nas vprašala za našo plat zgodbe. Ni pomislila, da nas bolje poznajo kot “prijateljeva” družina, da smo se mi z njimi več družili in, da dobro poznajo tudi vedenje in stiske našega aspija.
Oče se nas je začel izogibati, ko nas sreča. Gre na drugo stran ceste. Ali pa se pretvarja, da mora pisati nekaj po telefonu oz. se oglasi na namišljen klic. Vedno se mu mudi, ko nas neposredno sreča. Mama nas sicer pozdravi in si vzame par minut za pogovor z mano, a nas ne vabi več na obiske. Gre s sklonjeno glavo iz našega bloka, ko obišče naše sosede. Otrok nas vpraša, kaj mi počnemo na zabavi rojstnega dne sosedovega fanta. To nam ne pripada več. Nismo več dobrodošla družba. Zavija z očmi, ko se moj sin na zabavi veselo preganja z ostalimi otroki. Vzdihuje, ko se moj sin zraven postavi, da bi se skupinsko fotografiral.
Nekaj časa sem se še trudila, da to družino povabim in jim razložim našo plat zgodbe. Pa niso imeli nikoli časa. In sem nehala klicati. Ta teden sem spakirala vse, kar so nam posodili in jim dostavila na dvorišče. In za sabo zaprla vrata, hvaležna za vse čudovite skupne trenutke. Ključ do teh vrat pa bom vrgla skozi okno, saj obsojanje in predsodki ne spadajo v naše družinsko življenje. Pa tudi v mojo dušo ne.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj