Rada kuham. Rada uživam v hrani, v raznovrstnih okusih, vonju in teksturah. Ko sama kuham, ne tehtam, ne uporabljam meric, ne maram receptov. Kuham namreč z vohanjem. Moj nos mi pove, kdaj je jed dovolj slana. Kdaj je polovica gomolja zelene v 50 litrih goveje juhe. Kdaj je bila čebula preveč in kdaj premalo prepražena.
Iz istega razloga ne maram hoditi v trgovske centre in se ne maram voziti z javnim prevozom. Vem, kdo je ravnokar enega pokadil. Kdo je včeraj zvrnil 5 piv preveč. Kdo ni oblačil dobro presušil ali kdo se ni preoblekel že nekaj časa. Kakšen parfum je gospa uporabila. Če je preveč cvetličnega vonja ali kolonjske, se mi želodec obrača… Sploh pa ne prenesem mešanice vonja po cigaretih, potu in alkoholu. To je zame trifekta težkih vonjav.
Senzorna integracija je pomemben vidik aspijev, posebno, ko ni tipična. Ko smo preveč ali premalo občutljivi za določene zaznavne dražljaje. Eni so celo lahko hkrati preveč in premalo občutljivi za podoben dražljaj. Poznam otroke, ki jih moti glasen govor, ki za nevrotipične sploh ni glasen, sami pa zelo glasno govorijo. V kino ali v gledališče nočejo, ker je preglasno, risanke pa gledajo preveč naglas. Ali pa otroke, ki so taktilno preveč občutljivi za objemanje, se pa radi ovijajo v odeje in se pokrivajo čez glavo.
Moj sin ima vse te lastnosti. Senzorna modulacija v okviru njegove senzorne integracije, tj. ravnovesje med hiper- in hiposenzibilnostjo, je njegov večen problem. In moj tudi. Meni kot mami in meni kot aspiju, ki nima najboljše senzorne modulacije.
Preobčutljivost dela staršem in okolici največ sivih las. Le redki pa se zavedajo, da omogoča tudi izjemnost, dar. Preobčutljivost na zvok omogoča posamezniku, da sliši določene zvoke, ki jih nevrotipični ne. Če mene vprašate, je to osnova za popoln posluh. Za glasbene genije. Vidna preobčutljivost je človeka vodila k temu, da je izumil sončna očala. Dala nam je umetnost. Taktilna preobčutljivost je dala možnost za raziskovanje z različnimi materiali, izdelavo različnih oblačil, pripomočkov. Olfaktorna občutljivost oz. občutljivost za vonj je dala parfume. Gustatorna (okus) je dala gurmanstvo, nove recepte, teksture jedi. Vestibularna občutljivost (sprememba lege v prostoru) nam je dala kineziologijo in fiziko. Proprioceptivna občutljivost (zavedanje lastnega telesa v mišicah in sklepih) nam je dala medicino in šport.
Pa da o sinesteziji sploh ne govorimo… To je stanje, ko neko zaznavo lahko zaznavamo preko drugega čuta. Ko številke vidimo v barvah, tonih, ko glasbo lahko vidimo ipd. Pri aspijih je sinestezija bolj pogosta kot pri nevrotipičnih. Zato pa so nekateri aspiji izjemni matematiki. Poznam enega, ki je poznal ne vem koliko cifer v številu pi ravno zato, ker jih je videl preko barv.
Če bi terapevti senzorne integracije to brali, se morda ne bi z mano strinjali v kakšni primerjavi… ali pa bi kaj dodali. Ne vem. Nisem terapevtka senzorne integracije, samo razmišljam kot aspi. Kaj določen čut omogoča. Kako lahko izkoristimo njegove potenciale.
Moja senzorna integracija mi omogoča pripravo okusnih jedi. In kriči po nakupu avtomobila. Pa lep pozdrav z nabito polnega avtobusa.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj