Aspiji med nami

Včeraj smo bili na obisku pri sosedih in tema je nanesla na moje delo. Kako lahko delam z otroki z avtizmom in kaj je sploh MAS/SAM.

Ljudje, ki nimajo izkušenj s tem, takoj pomislijo na Rain mana. Mogoče kdo pozna še Temple G. Ko pa rečem, da sem tudi jaz aspi in moj sin aspi, pa me vsi debelo gledajo.

Dragi moji, aspiji in drugi z MAS/SAM so med nami. Na vsaki šoli jih je kar nekaj. V vsakem bloku, soseski, naselju tudi.

Mi imamo kar nekaj aspijev v bloku. Odraslih in otrok. Včasih sva z možem aspije opazila na vsakem koraku, v trgovini, med starši sinovih sošolcev. Zaznaš jih, če si pozoren. Drugače pa so večinoma zakamuflirani v množici nevrotipičnih.

Srce me boli, ko vidim prijateljeve otroke aspije, a staršem tega ne morem oz. ne smem povedati. To bi pomenilo konec našega prijateljstva. Upam pa, da jih bo zaznala strokovna služba vrtca, šole. Takrat bodo jezni na njih, ja pa jih bom lahko podprla, jim stala ob strani predelati to težko informacijo.

Do sedaj me je le en prijatelj vprašal, če je kaj na tem. Rekla sem LAHKO in ga napotila na diagnostiko. Pa niso šli, ni bil pravi čas. Čez par let, so mi rekli, da sem se zmotila, saj so znaki AS izginili. Pa niso, samo drugačni so. Tako kot pri fantu, ki je menda prvi primer ozdravitve avtizma.

MAS/SAM je ime, ki ga starši in okolica neradi pripišemo svojim otrokom ali celo sebi. Zato jaz raje govorim o dvojno izjemnih.

Je pa ime pomembno za širše razumevanje posameznikovih posebnosti. Za usposabljanje strokovnih delavcev vrtca, šole, da bodo znali z našimi izjemneži delati.

Jaz se ponosna na moj in sinov vzdevek. Tudi glasno povem, zakaj ga imava. Mogoče si bom zaradi tega kdaj zaprla vrata, ko bom spet iskala službo, ko se me bodo sosedi in ‘zdaj bivši’ prijatelji izogibali, ko bom govorila s sinovimi učitelji…

Iskreno povedano, me ne briga več, kaj si drugi (napačno) predstavljajo. Življenje je prekratko… Sem pa ta mesec, odkar sem začela z mojim zavodom” in s tem blogom, spoznala na desetine čudovitih, izjemnih ljudi, super staršev, in to daje mojemu (po)klicu pomen. Ugotavljam tudi, da sem raje obkrožena z njimi kot z nevrotipičnimi!

Aspiji so med nami. In so izjemni! Tudi ostali z MAS/SAM so izjemni! Vsak ima poseben dar, poseben interes. V tem času sem se naučila precej od njih!

Z menoj so delili svoj dar. Veliko sem se naučila o Lego kockah, o risankah in filmih, o risanju ljudi in stripov, o urah, o James Bondu in FBI, o memes, o kuhanju, o Tolkienu, o Star Wars, o raznih računalniških igricah, o slovenskih filmskih igralcih in njihovih vlogah v slovenskih nanizankah, o zgodovini 19. stoletja, o robotih, o pasmah psov, o različnih živalih… In to je le bera preteklih 60 dni. To so posebni interesi mojih izjemnežev – zelo sem jim hvaležna, da so jih delili z menoj in mi odprli čisto novi svet.

Vsako leto se rodi okoli 2000 otrok z MAS/SAM. Te se odkrije, jih sistem zazna. Če mene vprašate, se jih rodi še enkrat oz. dvakrat toliko, a so zakamuflirani med nevrotipične. Pa jim ni jasno, zakaj razmišljajo na drugačen način.

Attwood je rekel – pojdi na računalništvo, fiziko in matematiko, na medicino ipd., pa boš moral iskati, kdo ni aspi. Jaz dodajam – pojdi na specialno ali socialno pedagogiko, psihologijo, psihiatrijo in še tam išči, kdo ni aspi ali kak drug dis* oz. vsaj nima tega v (ožji) družini.

Dragi moji, danes vam ponujam izziv. Če imate nekoga na spektru, aspija ali dis* med prijatelji, pa sam tega ne ve, ga objamite oz. stisnite roko (odvisno koliko mu pašejo dotiki) in mu recite: “Izjemen si. Hvala, ker si v mojem življenju!”