Rdeči nosek

Me je bralka bloga vprašala, zakaj sem za predstavitveno fotografijo izbrala sebe kot klovneso.

Da obrazložim… Prejšnji teden smo bili s sinom na Pediatrični kliniki za dokončno diagnosticiranje njegove dvojne izjemnosti, obe hčerki pa sta zboleli in ostali doma z babico in nono (ja, dve sta potrebni za obvladovanje naših punc, ko zbolita).

Po pregledu sem še malo ostala na kliniki in klicala domov, kako sta punci. Med pogovorom po telefonu je prišel do mene klovn, predstavnik Rdečih noskov, in tik ob mojem ušesu začel igrati na majhno, otroško kitaro. Po eni strani simpatična gesta me je živcirala do konca, ker nisem nič drugega slišala.

Ko sem zaključila s pogovorom, se je ustavila tudi serenada. Pa sem rekla klovnu, da bi si za mojo potrpežljivost lahko zaslužila tudi rdeči nos (in pokazala na vrečo, ki mu je visela s pasu). Odkimal je in odskakaljal par metrov stran, potem pa pritekel k meni in mi iz mojega ušesa povlekel rdeči nosek. S pantomimo je pokazal: “Ne dam ti ga, ker ga imaš že sama!”

Klovn mi je polepšal turoben in skrbi poln dan. Nasmejal me je do ušes in iz mojih ušes privlekel sredstvo za moj nasmeh. Rdeči nosek sem si posadila na nos in naredila prvi (in v upanju zadnji) selfi v mojem življenju. To sem jaz!

Dragi Rdeči noski! Delate čudeže. Keep up with the good work you do!