Ko prihajajo dvojno izjemni otroci in mladostniki k meni v obravnavo, jih po navadi spremljajo mame. Mame so skrbne, hočejo svoje izjemneže obvarovati, jim pomagati in se zanje boriti kot levinje, če je treba.
Nekaterim očetom delam tudi krivico, ko pišem, da na obravnave hodijo večinoma mame. Imam kar nekaj skrbnih očetov, ki sami spremljajo svojega izjemneža, pa tudi nekaj parov. Vseeno pa po prisotnosti prednjačijo mame same (tako kot na govorilnih urah v šoli).
Ko zaključimo z diagnostično oceno in moram staršem podati povratno informacijo glede dvojne izjemnosti njihovih otrok, pa spodbujam, da pridejo tudi očetje oz. oba starša. In takrat spoznam tudi očete.
V moji dolgi karieri tovrstnega dela sem sicer spoznala bolj malo očetov. Vsi so bili preveč zaposleni. Pri dvojno izjemnih pa ugotavljam, da si očetje vseeno pogosteje vzamejo čas in pridejo vsaj na povratno informacijo. Pogosto jih mame zvlečejo k meni, večkrat tudi z mamami naredimo načrt, kaj bi želele, da očetom rečem.
Jaz nisem cela, če ne analiziram, predalčkam… Ugotovila sem, da k meni na to zadnje srečanje pride več vrst očetov:
1. Copy-paste očetje
2. Skrbni in sprejemajoči očetje
3. Skrbni in jezni očetje
Copy-paste očetje so sami dvojno izjemni in jim ni jasno, zakaj njihov otrok sploh hodi k meni. Te očete mame zvlečejo na srečanje po predhodni babji navezi z mano, kaj točno naj jim rečem. S srečanja odhajajo praznih rok in se še naprej sprašujejo, zakaj je potrebna vsa ta drama.
Skrbni in sprejemajoči očetje so se že sami informirali o dvojno izjemnem stanju svojih otrok, o vseh dis*, o raznih sindromih itd. Oni pridejo z vprašanji, kaj sedaj. Čeprav preko pogovora na koncu ugotovimo, da že sami uporabljajo vse obstoječe recepte in dajejo svojim izjemnežem moč. Mojih nasvetov, vodenja sploh ne potrebujejo. Potrebujejo pa povratno informacijo, da so do sedaj dobro delali. In so prav začutili svojega otroka. Takrat jim pade ogromen kamen od srca. Za to so zelo hvaležni.
Zadnja skupina pa so skrbni in jezni očetje. Takšnih je kar precej. Jezni name, ker jim povem manj spodbudno novico, jezni na ženo, ki jih je zvlekla v to, jezni na učiteljice, ki ne znajo delati z njihovim izjemnežem in predvsem jezni na svojo ne-moč pomagati. Ti očetje se kujajo v kotu, vsake toliko pripomnijo kakšno krepko in po možnosti še ženi nasprotujejo, ker pretirava v svoji skrbnosti. Pa so sami enako skrbni, samo na drugačen način to izražajo.
Nekatere očete zmorem spreobrniti iz jeznih v sprejemajoče. To je zame velik uspeh. Takrat priznajo svojo ne-moč in dobijo moč. Pogosto vprašanje le-teh je: “Kaj naj naredim, ko sem včasih tako jezen, ko ima moj izjemnež svoje fore, ko mu mama popušča, ko ni tako kot si želim?”
Moj odgovor je (vsem staršem, ne le očetom): “Vsi se trudimo biti najboljši starši. Za naše otroke pa je optimalno, da smo dovolj dobri starši z vsemi hibami. Smemo biti utrujeni, jezni, žalostni, razdraženi. A naša odgovornost je, da to ubesedimo do otroka, partnerja in, da se v elementu afekta umaknemo.”
Dragi jezni očetje! Ko vas vaši izjemneži in njihove mame razkurijo, predlagam, da greste nekam in se spihate. Potem pa pridite domov, objemite svoje najdražje in jim povejte, kako se počutite. Pa razložite tudi, kako ste se počutili, ko ste odvihrali ven. Priznajte jim, da ste samo človek. S svojimi željami, pričakovanji, čustvi in nemočjo. Tako boste dobili moč vi… in ostali del družine.
Kdo pa bo tudi odšel za nedoločen čas. Takšnega očeta po eni strani razumem, vem, da rabi svoj čas in mir… Po tihem pa upam, da si premisli in dobi pravo moč za očetovstvo izjemnežu in podporo družini.
Veliko očetov potrebuje svoj čas, da se spremenijo iz jeznih v sprejemajoče očete. Omogočimo jim ta čas!
IZJEMEN.SI 
Komentiraj